Od kvačke do pisanja pesmi
V Domu starostnikov Slovenj Gradec Jožefa Borovnik prav gotovo sodi med najbolj zanimive prebivalce. Pred nedavnim je praznovala svojo 95- letnico in je še vedno čila, zdrava, iskriva ter polna domišljije. Vsakomur je pripravljena prebrati katero od svojih pesmi, mu kaj zapeti ali pa pokazati katerega od svojih kvačkanih izdelkov. Pa tudi drugi stanovalci jo radi povabijo na kavo ali na pomenek.
Jožefa Borovnik je nekdaj živela v Dovžah pri Mislinji. Bila je gospodinjska pomočnica. Poročila se je leta 1935, leta 1983 pa je postala vdova. Rodila je sedem otrok in vsi jo pogosto obiskujejo, najbolj pa zanjo skrbi hčerka Darinka.
V otroštvu ji je bilo hudo, saj se je rodila kot neželen otrok in je imela, kot pravi sama, tri mame: tisto, ki jo je rodila, tisto, ki jo je posvojila, in tisto, ki je zanjo skrbela kot za rejenko. Služit je šla, ko ji je bilo 20 let. Pravi, da so včasih starši določili, kam bo šel otrok služit. Njen oče ni pustil, da bi otroci trpeli, čeprav se spomni, da jim je dejal, da je vsak sam svoje sreče kovač. Ima še dober spomin, saj se spominja, kako je po prvi svetovni vojni v deželo prišla španska bolezen, in je bil mrlič skoraj pri vsaki hiši ...
Najbolj hvaležna je gozdovom, saj so kot revna družina za preživetje nabirali gozdne sadeže. Spomni se, da so po drugi svetovni vojni otroci hodili v gozd nabirat borovnice, pa so jih lastniki preganjali s psi. Odpadni les so porabili za pletenje košev in košar in s tem skromnim zaslužkom so preživljali svoje družine in otroke. Ker je bil njen mož gozdni delavec, je gozd vzljubila še bolj.
Rada je pomagala drugim, zato ji je Rdeči križ Slovenije podelil priznanje za njeno tridesetletno plemenito delo pri razvijanju solidarnosti med ljudmi na področju krvodajalstva. Tudi Društvo invalidov Slovenj Gradec ji je za dolgoletno požrtvovalno delo v društvu podelilo priznanje, leta 1972 pa je od takratnega slovenjgraškega župana prejela priznanje za zasluge za narod.
Jožefa Borovnik je bila prva stanovalka Doma starostnikov Slovenj Gradec, saj se vselila že 1. oktobra 2008. V domu se dobro počuti in pravi, da lepo skrbijo zanjo. S sostanovalci se razume, je tudi zelo družabna. Čas si krajša s kvačkanjem in s pisanjem pesmi. Pravi, da ji gre sama domišljija po glavi. Rada tudi kvačka klobučke, torbice, spominske prstane, ogrlice, rožice, pasove, verižice in druge izdelke, ki so izdelani neverjetno natančno. Ima tudi zvezek, v katerega se podpiše vsak njen obiskovalec in ji napiše kako misel, ki jih nato rada prebira, ko je sama.
