Odkljukaj vse, kar mine

Odkljukaj vse, kar mine

Zgodbe | avg. '11

V tokratni Vzajemnosti predstavljamo kar nekaj rekorderjev po letih. Tistih, ki so že prestopili prag prvega stoletja, ki so v živo spremljali toliko zgodovinsko pomembnih dogodkov, o katerih lahko drugi le beremo. In najbolj osupljivo je, da se jih spominjajo, kot bi se zgodili šele pred nekaj dnevi ...
Nika Dragoša iz Ljubljane smo pred štirimi leti, ob njegovi stoletnici, prvič predstavili našim bralcem. Takrat smo ga obiskali na njegovem domu v Vižmarjih pri Ljubljani, kjer je po ženini smrti živel sam. Sam je tudi opravljal tudi vsa gospodinjska dela v hiši, le kosila so mu vozili na dom. Kmalu zatem pa se je preselil v Dom upokojencev Center, v enoto na Poljanah. »Sin in hči sta bila zelo v skrbeh zame; če se nisem takoj oglasil na telefon, sta se že pripeljala, da bi videla, ali je kaj narobe. Da se ne bi tako »mučila« in da bi imel družbo, sem se odločil za selitev v dom. Pa mi ni žal,« pravi zgovoren gospod, ki je 27. avgusta dopolnil 104 leta.
Ob tem doda, da se je v življenju vedno zlahka vključil v novo okolje. »Imam naravo kot kenguru. Ta pride iz gozda, se postavi na zadnje noge in radovedno gleda naokoli. Vsakim novim razmeram, tudi gospodarskim in političnim, se moraš prilagoditi. Jaz sem vedno odkljukal staro življenje, vse, kar je minilo. Ko sem šel iz kake službe ali se odselil iz kraja, se tja nikoli več nisem vračal.«
Selil pa se je v svojem dolgem življenju kaj nekajkrat. Rojen je bil v veliki kmečki družini v Gribljah v Beli krajini in čeprav je od tam odšel že pri 23 letih, so Belokranjci zelo ponosni nanj in ga redno vabijo na srečanja krajanov. Tudi upokojenci iz Vižmarij mu ob vsakem rojstnem dnevu pripravijo lepo praznovanje.

V domu ima družbo
Učil se je za ključavničarja, pa za peka, tudi kmetoval je, želel pa si je tako službo, v kateri bo lepo oblečen. Na koncu je postal graničar na jugoslovansko- bolgarski meji, kjer je ležal sneg tudi po šest mesecev skupaj. Zato mu je prišlo zelo prav, da je znal smučati se in je kasneje te veščine učil tudi druge vojake. V tem času je naredil tudi dopisno gimnazijo.
Družino si je ustvaril razmeroma pozno, pri štiridesetih. To pa zato, ker se je želel poročiti s Slovenko, a je polnih deset let služboval v Srbiji. Nato je prišla druga svetovna vojna, ki jo je preživel kot nemški ujetnik v Gornji Avstriji. Z ženo, tudi Belokranjko, sta dolgo in srečno živela skupaj. Imela sta sina in hčer, po njiju ima zdaj Niko Dragoš tri vnuke.
Kasneje se je zaposlil kot miličnik, a mu delo ni bilo preveč všeč. Upokojitev je dočakal kot knjigovodja na republiškem sekretariatu za notranje zadeve. In v pokoju je že več kot štirideset let, pravzaprav bi se lahko še enkrat upokojil.
Ob stoletnici je napisal knjigo spominov Mojih sto let, tudi kasneje je še zapisoval svoja razmišljanja, zdaj pa je to početje opustil. A spomin ima odličen in med pogovorom mimogrede pove anekdoto izpred 60, 70 let.
»Veste, v domu se vedno kaj dogaja. Hvala bogu, da imamo domove, pravim jaz. Rad hodim k telovadbi, če hočem poklepetati, vedno najdem koga, če pa hočem biti sam, grem v sobo in berem. A le čez dan, pri luči slabo vidim.« Kmalu po vselitvi v dom se je ob novoletnem praznovanju udeležil tečaja argentinskega tanga, kar ga je zelo zabavalo. Včasih je rad plesal, kot mlad fant je igral v tamburaškem orkestru, po upokojitvi pa si je kupil kitaro. Da ga prsti še vedno ubogajo, je nama s fotografom tudi dokazal in zaigral na bisernico, ki jo je dobil v dar za stoto obletnico.
Veliko hodi na sprehode, še lani se je peš povzpel na Ljubljanski grad, letos pa se je raje peljal z vlakcem. Za večjo varnost mu je sin kupil hoduljo, ki se je izkazala za zelo praktično. »Ko grem na sprehod, spravim časopis pod sedež in kjer mi je všeč, se ustavim, sedem in berem.«
Zdravju mu še kar služi. Pravzaprav je bil resno bolan le v mladosti, ko je imel tako hudo pljučnico, da so se zdravniki bali za njegovo življenje. Nikoli ni kadil, rad je spil kozarec rdečega, kavo pa si privošči prav vsak dan. O svoji starosti ne razmišlja, kot da je nekaj samoumevnega praznovati stočetrti rojstni dan ...


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media