Najlepše darilo za 70. obletnico

Zgodbe | okt. '11

»Že zelo dolgo sem si želela te vožnje in sklenila sem, da si jo podarim za 70. obletnico, ki sem jo dopolnila januarja letos. A so mi znanci odkimavali, češ, sama in pri teh letih nikoli na prideš v Slovenijo,« je povedala Antonija Brečko, ki se je iz Nemčije pripeljala v domovino kar s kolesom.

V manj kot tednu dni je prekolesarila pot, dolgo blizu 600 kilometrov. Odločila se je za eno najlepših kolesarskih poti ob Donavi, za traso od Passaua do Dunaja. To blizu 350 kilometrov dolgo pot je premagala v dveh dnevih in pol. »Težko je bilo zaradi vročine!« je povedala kolesarka. Z Dunaja do Celovca pa se je peljala z vlakom, saj pravi, da je vmes preveč hribov. V Celovcu je Antonija spet sedla na kolo in se podala na kolesarsko progo ob Dravi, a jo je oviral dež. Prespala je v Velikovcu, a deževalo je tudi naslednji dan. Popolnoma mokra je v Dravogradu po skoraj sto kilometrih kolesarjenja ujela avtobus do Velenja, saj pravi, da si »skozi Hudo luknjo ne upam voziti«. Na domačem dvorišču na Škalah pa je zavriskala od veselja in brat Slavko kar ni mogel verjeti lastnim očem, koga je ugledal pred hišo.

Dve domovini
Antonija je iz Velenja odšla »s trebuhom za kruhom« že davnega leta 1966. »Odšla bi tudi v Ameriko ali kam drugam, toda naključje me je pripeljalo v Essen, kjer sem se zaposlila v rudniški bolnišnici. Rada sem pomagala mladim rudarjem, kar pa ni bilo všeč vodstvu bolnišnice in so me prestavili na zasebni oddelek. Ob delu sem si pridobila izkušnje za delo maserke, vendar so leta 1988 bolnišnico zaprli, podobno kot več rudnikov in tovarn v tem industrijskem bazenu,« pripoveduje Antonija, ki je nato sedem let delala skupaj z nunami v domu onemoglih.
Ko bi se morala preseliti v domovino, se je usoda znova poigrala z njenim življenjem. Ločitev je bila neizogibna in Antonija je ostala v Nemčiji. Ko je dočakala upokojitev, se je vpisala v kolesarski klub Edelweis v Mettmannu in prišla v dobro družbo. »Pridi, Tony, na kolo,« jo vabijo mladi člani kluba. Vsako nedeljo dopoldne je nekaj ur s kolesarji. Ko se vrne domov, si vzame nekaj časa za počitek, nato pa odide še na dveurno hitro hojo, ob sredah pa tudi telovadi.
Antonija Brečko je odlična kolesarka. Pred tremi leti se je udeležila vzpona na Zavodenj in s turističnim kolesom prepričljivo zmagala v svoji starostni skupini. »Na tisti pokal sem res ponosna, kot tudi na zadnje kolesarjenje iz Nemčije v Slovenijo. Marsikdo mi morda ne bo verjel, toda to darilo sem si prigarala.«
Antonija je tudi popotnica, lahko bi rekli, da kar svetovna. Bila je na Aljaski, v več državah ZDA, pa v Kanadi, v Južni Afriki in na Kitajskem. »Študijsko« je potovala po Franciji in Španiji. V Turčiji je vsak dan po pesku prehodila dvajset kilometrov. »A je vendarle najlepše v Sloveniji, čeprav bi lahko bilo marsikaj drugače,« sklene svojo pripoved jeklena kolesarka Antonija.