Mesec čarovnic (in čarovnikov)
Bilo je minuto čez polnoč, ko je predsednik države predčasno razpustil parlament. Bilo je deset dni pred zadnjo oktobrsko nočjo, ki se je iz New Yorka vedno spominjam kot hladne in neprijetne noči. A takšna pač mora biti, kajti to je po izročilu noč duhov, noč čarovnic in izvotljenih buč. Mraz in strah sta vsepovsod, čas je za čarovniško napovedovanje toplejše prihodnosti.
Halloweenska noč, ta stari keltski običaj na večer pred vsemi znanimi in neznanimi svetimi, se mi te novembrske dni hočeš nočeš večkrat utrinja kot prispodoba dogajanja v neodčarani deželi. Z nočjo čarovnic se duhovi vseh tistih, ki so se letos poslovili od toplih stolčkov, naglo oddaljujejo od realne tostranosti v opazovalno lebdenje in čarovniško nagovarjanje v slogu: ne bojte se, danes je hladno in hudo, jutri, ko zmagamo mi, bo topleje in bolje. Poslavljajo se od nas, ki ostajamo ob ognjiščih na zemlji, in plahutaje plavajo skozi noč v neznano. Proti nebu? Kamorkoli že, a vse spremlja kres, ki nagovarja sonce, naj se po dolgi zimi spet vrne s toplimi žarki. Medtem ko duhovi dozdajšnjih politikov z oltarjev vladanja plovejo v neznana počivališča in večna lovišča, na dopuste in nove službice, so hkrati še vedno dejavni sredi pouličnih valovanj in maškaradnih čarovniških nastopov - protestov, zborovanj, visokoletečih govorov in obljub o boljši, pravičnejši, bolj demokratični družbi, o vlaganju v razvoj, v šole in vrtce, o odpiranju neizmernega števila novih delovnih mest, o dostopnosti zdravstva za vse, o poštenem in pravičnem odnosu do starejših, o ustreznejših in višjih pokojninah ... Obrazi čarovnikov in čarovnic so pri tem prevejano nasmejani, dobrotni in hočejo pričarati vtis, da mislijo resno, da niso nastopaški egoisti, ampak jim gre izključno za skupno dobro. Med njimi je polno čarovnic s prišiljenimi klobuki in metlami, ki čakajo na različne položaje v državnih službah in skrbno prikrivajo barve opredeljenosti, dokler ni povsem jasno, kdo pride na oblast. V čarovniških sprevodih in odrskih nastopih živopisnih in nasmejanih pavov, trepljajoč po ramenih vse okoli sebe, je tudi vse polno dinozavrov, ki v naročju nosijo dojenčke, okrog njih dobrikavo švigajo metuljasta telesa, nad vsemi pa poletavajo črni netopirji z velikimi rebrastimi krili in statističnimi izpisi o propadanju bank in države. Maske v sprevodu so izrisane tako, da kažejo obraze znanih politikov, poslovnežev, tajkunov. Ob spremljavi najrazličnejših glasbil in medijskih trobil se te maske počasi pomikajo naprej in se priklanjajo na levo in desno. Nekatere med njimi skačejo v zrak, zahtevajo odcepitev svojih občin od države in kričijo: »Dol z državo! Moja občina je država!« Sodniki v dolgih, črnih čarovniških ogrinjalih žugajo s prsti in pestmi ter zahtevajo višje dosmrtne plače. Medicinske sestre se zaganjajo v množico in vpijejo: »Proč, nočemo dolgih vrst!« V sprevodu odločno hodijo tudi čarovniki mladih, a ostrih, študioznih obrazov in zahtevajo pravičnejšo družbo: »Nočemo kapitala v žepih bogatinov, hočemo šotor nad glavo!«
Čarovniki in čarovnice. Tako kot sem jih nekoč videval tudi na halloweenski noči čarovnic v newyorškem Greenwich Villageu: bila je parada z naslovom Nočni stvori. Maske so bile grozljive, hkrati pa razbrzdano brezskrbne. Izza njih pa so se opotekaje pomikala telesa, prekrita z ranami, z odsekanimi glavami in z lonci brbotajoče, krvavo rdeče barve. Čarovnice so tulile in vlekle za seboj pse, ki so jih klonirale v mini dinozavre. Dekleta, ki so predstavljale zmečkane pločevinke, so nosile napis: Reciklirajte, resetirajte nas! Vse pa je potekalo v znamenju tekme, kdo izmed vseh nastopajočih bo najbolje ponazoril grozo in strah, kdo bo najhujši strah.
Forma viva vesele smrti v New Yorku. Pravi resničnostni politični show v Sloveniji. Pravzaprav kjerkoli. In kadarkoli, ne samo na noč čarovnic. V Sloveniji še zlasti ves predvolilni november. Mesec čarovnic in čarovnikov.
