Tropski sadeži, (2.)

Dobro počutje | jan. '12

Nadaljujemo s predstavljanjem manj znanih sadežev, ki na police naših trgovin prihajajo večinoma iz tropskih krajev.

Kumkvat ni citrus
Rumeno-zlati sadeži izvirajo iz južne Kitajske, kjer ime pomeni "zlata pomaranča", čeprav kumkvat uvrščamo v drug botanični rod - fortunella margarita. Znanih je več vrst, v grobem pa se razlikujejo po obliki sadežev, ki so ovalni ali okrogli. Dosegajo velikost do 4 centimetre, njihova pomarančam podobna lupina pa je lahko tudi rumena ali rdečkasta. Sadeži imajo zelo tanko lupino, zato jih najlaže uživamo kar cele, vsebujejo pa veliko vitamina A in C ter kalcij in železo.
Zgornji del lupine je sicer nekoliko grenak, zato pa je spodnji toliko slajši.
Drevo s suličastimi listi spominja na citruse, zraste pa do štirih metrov visoko. Marsikje, predvsem v južni Evropi, kumkvat gojijo kot okrasno rastlino, saj se postavlja z lepimi belimi cvetovi. Poleg Kitajske in Japonske so največji pridelovalci kumkvata Združene države Amerike, vedno več pa ga gojijo tudi v Sredozemlju, predvsem na otoku Krfu.
Naprodaj je svež, pogosto pa ga prodajajo tudi kot dekorativen sadež. Za te namene ga trgajo na pecljih in skupaj z nekaj zelenimi listi. Sadeže za konzerviranje pustijo nekaj časa stati, da izgubijo del vlage in dosežejo polnejši okus. Cele sadeže vlagajo v sladki sirup. Kumkvat tudi kandirajo, iz njega izdelujejo sladek sirup, predelujejo ga v marmelade, ponekod pa ga vlagajo tudi v kis.
Iz kumkvata lahko pripravimo odlično sladko ali kislo omako. Sadeže razrežemo, odstranimo drobne peške in kuhamo toliko časa, da se zmes zgosti. Če želimo sladko omako, dodamo še mleti cimet, pomarančni sok, med in maslo, za kislo omako pa namesto medu dodamo sol.

Ananas kot mesna priloga ali sladica
Eden tropskih sadežev, ki je na voljo v trgovinah vse leto, je ananas. Osvežujoč sadež je bogat z vitaminom C, vsebuje ga skoraj toliko kot grenivka ali pomaranča. Vsebuje tudi precej sladkorja, nekaj mineralov ter vitamina A in B. Do sočnega mesa je najlaže priti, če odrežemo vrh in sadež razrežemo po dolgem na štiri ali več kosov. Nato z njih obrežemo lupino, meso pa razrežemo.
Ananas je najokusnejši in ravno prav zrel takrat, ko zlahka izpulimo notranje liste zelene rozete. Če je njegovo meso potemnjeno, pomeni, da je bil predolgo shranjen v hladnem prostoru. Meso je slabšega okusa, vendar je še vedno užitno. Ananas lahko uživamo samostojno, zelo uporaben pa je tudi kot priloga različnim vrstam mesa, kot dodatek sladko-kislim omakam, rižu in testeninam ali pa ga uporabimo za pripravo sadnih solat in sladic.
Ananas je trajnica iz družine bromelij. V tropski krajih zraste do meter visoko, premer rozete je blizu 140 centimetrov, sadeži pa lahko tehtajo tudi do štiri kilograme. Mlada rastlina prvič cveti šele po petnajstih mesecih. Cvet je sestavljen iz drobnih modro-vijoličnih cvetov, od katerih vsak cveti le en dan. To traja kak  mesec dni, potem pa se iz majhnih cvetov razvijejo nekakšne jagode, ki se združijo v mesnat sadež. Ker gojene vrste nimajo semen, ga razmnožujejo s poganjki, ki zrastejo iz stebelnega dna, iz stebla pod sadežem ali iz listnate rozete nad sadežem. Ko sadež dozori, rastlina odmre, vendar se iz poganjkov razvije nova. Na ta način lahko raste tudi do 50 let, vendar jo na plantažah pustijo le dve ali tri generacije. Sadeže prvič obirajo 12 do 18 mesecev po sajenju.
Domovina sladkega sadeža je po vsej verjetnosti obrežje paragvajske reke Parana. Michael de Cunea, ki je spremljal Kolumba na drugem potovanju v Ameriko (1493-1496), je ananas opisal kot veliko artičoko, ki ima obliko borovega storža. S tem se je zapisal v zgodovino, saj se ananasu po špansko reče pina (bor), pa tudi angleška beseda izhaja od tod - pineapple. Beseda ananas pa izhaja iz njegovega indijanskega imena - nana.

Slastna papaja
Tudi papaja izvira iz Južne Amerike, danes pa jo gojijo še v vseh tropskih predelih Azije in Afrike. Nekatera indijanska plemena so imela papaje za čarobno drevo zaradi zdravilnih snovi, ki jih vsebujejo sadeži in listi. Pri rastlini je posebno zanimivo do 6 metrov visoko drevo, katerega deblo nima vej, na vrhu pa nosi šop mogočnih listov, ki spominjajo na palmo. Pod vrhom se kot velikanski grozd razvijejo sprva zeleni sadeži. Papaja raste hitro in rodi že prvo leto. Dozoreli sadeži melonaste oblike so ponavadi rumeno-zelene barve, meso pa ima barvo marelice. Sadeži so veliki od 7 do 70 centimetrov, težki pa tudi več kilogramov. Sadež vsebuje veliko C vitamina, pomembna pa je tudi količina kalija in kalcija. Vsebuje tudi pomembne prebavne encime, predvsem papain, ki je pomemben za razgradnjo beljakovin in deluje kot spodbujevalec presnove.
Papaja je v sredini votla, njene stene pa so podobno kot pri bučah prekrite z množico okroglih, temno zelenih, s sluzjo prevlečenih semen. Nezrele plodove uporabljajo podobno kot bučke, mlade liste pa pripravljajo podobno kot špinačo. Zreli sadeži so prijetnega okusa, ki rahlo spominja na zelo sladke melone. Papajo je treba pred uživanjem olupiti. Še enostavneje pa je, če sadež prerežemo po dolgem, odstranimo drobne peške, sočno meso pa izdolbemo kar z žlico. Peške, ki so rahlo pekočega okusa, so sicer užitne, vendar v večjih količinah delujejo odvajalno.
Zreli sadeži so z dodatkom limone primerni za zajtrk, lahko jih dodamo sadni kupi ali pa jih jemo kar tako. Papaje industrijsko predelujejo v sirup, kompote, marmelado ali pa dodajajo različnim slaščicam.