Pazljivo z antibiotiki!

Dobro počutje | jan. '12

Antibiotiki so zelo priljubljena zdravila, saj jih vse od odkritja spremlja sloves, da človeka popolnoma pozdravijo. Vendar pa medicinska in farmacevtska znanost opozarjata, da antibiotiki kmalu ne bodo več učinkoviti, če jih bo človeštvo še naprej uporabljalo tudi takrat, ko za to ni nobene potrebe.

Čeprav je bilo že nič kolikokrat ponovljeno, da pri marsikateri bolezni ne učinkujejo, veliko ljudi »ocenjuje« kakovost dela svojega zdravnika po tem, ali mu vsakič, ko pride na pregled zaradi take ali drugačne težave, predpiše enega od antibiotikov

Uničevalci bakterij. O antibiotikih je treba predvsem vedeti, da so to, kar je njihovo ime: proti življenju, v tem primeru proti življenju bakterij. Uničujejo le bakterije, proti virusom in drugim nadlogam so nemočni. Delujejo na različne načine: ali bakterijo dejansko uničijo ali pa zavrejo njeno rast in človekovemu imunskemu sistemu dajo priložnost, da se laže brani. Antibiotikov je več vrst, tako, denimo, antibiotiki širokega spektra delujejo na Gram pozitivne in na Gram negativne bakterije. Antibiotiki ozkega spektra delujejo le na eno vrsto bakterij. Kadar zdravnik predpiše tak antibiotik, mora natančno vedeti, s katero od bakterij se je bolnik okužil. Pol sintetični antibiotiki pa so tisti, ki jih v laboratoriju kemično spremenijo in s tem povečajo njihovo učinkovitost.
V telesu imamo normalno na milijone bakterij. Večina je neškodljivih, nekaj pa je takih, ki lahko povzročijo težave. Ko zdravnik predpiše antibiotik, pa ta ne bo selektivno uničil samo »težavne bakterije«, ampak vse po vrsti, tudi tiste, ki so koristne in jih organizem potrebuje.

Bakterije se prilagajajo. Glavni problem je, da so se bakterije »navadile« na antibiotike in da marsikatere od njih ne more več uničiti. To je še posebej skrb zbujajoče, saj je zelo velika verjetnost, da bo zaradi tega v prihodnosti teže zdraviti hude bakterijske okužbe. Farmacevtska industrija se sicer trudi razvijati nova zdravila, vendar pa je ta razvoj počasen. Povprečno za razvoj novega zdravila potrebujemo od deset do 15 let in več kot milijardo evrov.

Nepotrebno predpisovanje. Raziskave so pokazale, da potrebuje zdravljenje z antibiotiki le kakih 20 odstotkov bolnikov, ki pridejo k zdravniku zaradi prehladov in vnetnih obolenj. Kljub temu pa zdravniki vseeno predpišejo antibiotike kar 80 odstotkom bolnikov. Strokovnjaki so ocenili, da je po nepotrebnem predpisanih od 20  do 50 odstotkov antibiotikov. Zdravniki jih predpišejo tudi zato, da se ne bi prerekali s svojimi bolniki.
Pri jemanju antibiotikov pa je značilno še nekaj: ljudje jih takoj, ko se dobro počutijo, prenehajo jemati. Potem se rado zgodi, da se bolezen ponovi, bakterije pa »izkoristijo« priložnost in se, poenostavljeno povedano, prilagodijo na zdravilo.
Škodljivi učinki. Jemanje antibiotikov ima kar nekaj škodljivih učinkov, ki se jih ljudje večinoma ne zavedajo. Med tistimi, ki zdravju naredijo še najmanj škode, je to, da zobe rumenkasto obarvajo. Med škodljivimi učinki neprimernega predpisovanja antibiotikov so tudi številne alergije, težave z želodcem in glivične okužbe. V našem telesu namreč normalno živi določeno število različnih bakterij, virusov, glivic, mikroorganizmov, ki so za človekovo zdravje potrebni. Kadar pa antibiotik uniči bakterije, pride do neravnovesja in glivice ter virusi se neovirano razmnožujejo, s tem pa človeku povzročajo obilo težav. Med bolj nedolžnimi so prebavne motnje, driske. Poleg tega so možne tudi interakcije z drugimi zdravili. Najpametneje je zato prepustiti zdravniku, da presodi, ali antibiotik v resnici potrebujemo. Včasih so težave zaradi prehlada zelo moteče, neprijetne, a moramo vedeti, da jih povzročajo virusi, pri njih pa so antibiotiki brez moči. Zato si je tedaj bolje pomagati z zdravili, ki jih dobimo v lekarnah brez recepta in ki lajšajo bolezenske znake. Antibiotik pa ni zato, da znižamo telesno temperaturo ali da odpravimo glavobol, še manj, da bi z njimi odmašili poln nos.

Kako jemljemo antibiotike
Če nam je zdravnik vendarle predpisal antibiotik, je treba natančno upoštevati navodila o jemanju. Prvo in eno najpomembnejših navodil je, da je treba vzeti vse antibiotike, ki jih je zdravnik predpisal. Tudi ko se že dobro počutimo. Drugo, nič manj pomembno pravilo je, da je treba zdravila vzeti v točno določenih časovnih presledkih, ker le tako delujejo optimalno. Tretje pravilo pa je, da si antibiotikov ne predpisujmo sami. Nikar ne posegajmo po tistih, ki so nam ostali od lani, ko smo jih prenehali jemati, ker smo se kmalu dobro počutili. Ali pa po tistih, ki so ostali kateremu od družinskih članov. Tudi če gre za bakterijsko vnetje, ni rečeno, da je antibiotik pravi za nas. Na to, da pojemo preveč antibiotikov, opozarjajo predvsem specialisti, zdravniki, ki delajo v bolnišnicah in na klinikah, kjer se srečujejo z akutnimi vnetnimi boleznimi, pa zanje nimajo na izbiro kaj dosti antibiotikov, ker je večina bakterij že odporna nanje. Farmacevti so ugotovili, da so prav antibiotiki med najpogosteje predpisanimi zdravili za majhne otroke in šolarje.
Verjetno je večina ljudi že slišala za bakterijo MRSA, ki se je lahko nalezemo v bolnišnicah. Ocenjujejo, da bolnišnične okužbe vsako leto v Evropi povzročijo smrt blizu 175.000 ljudi. MRSA je posebna bakterija, stafilokok, ki je odporen na najnovejše in najmočnejše antibiotike (meticilin). V nekaterih evropskih državah so uspešno zmanjšali širjenje te bakterije, pri nas pa kljub temu, da se je poraba antibiotikov znižala, ugotavljamo povečanje okužb z bakterijo MRSA s 7 odstotkov v letu 2008 na 12 odstotkov v letu 2010. Okrepile so se tudi nekatere druge bakterije (E.coli), ki so postale odporne proti sodobnim antibiotikom. Največja verjetnost, da bomo to zavrli, je zmanjšanje porabe antibiotikov in da jih jemljemo le takrat, ko zdravnik presodi, da jih res potrebujemo.

Začelo se je s penicilinom
Alexander Fleming je bil odličen znanstvenik, vendar je v njegovem laboratoriju ponavadi vladal kaos. Kultur, ki jih je gojil, ni pospravljal, posod za poskuse ni sproti čistil. Tako se je zgodilo, da se je vrnil s počitnic in ugotovil, da se je na steklih s kulturami naredila plesen. Na steklih pa so bili stafilokoki, bakterije, ki povzročajo dokaj hude bolezni. Opazil je, da na delu, kjer je bila plesen, kulture s stafilokoki ni bilo več. Naredil je še nekaj poskusov in ugotovil, da mora neka snov v plesni uničevati bakterije. Šlo je večinoma za Gram pozitivne bakterije, ki povzročajo škrlatinko, pljučnico, meningitis in davico, pa tudi za Gram negativno bakterijo, ki povzroča gonorejo.
Fleming je bil prepričan, da ne gre za kako pomembnejše odkritje, ker je bilo snov iz plesni težko izolirati. Šele precej pozneje, v štiridesetih letih, se mu je to posrečilo s sodelovanjem dveh strokovnjakov - Ernesta Chaina in Howarda Floreyja. Vsi trije so za svoje odkritje dobili Nobelovo nagrado. Na novo odkriti antibiotik penicilin je rešil življenja številnim ranjencem v drugi svetovni vojni.
Sedanjost je nekoliko drugačna. Človeštvo je antibiotike, ki so sledili penicilinu, začelo uporabljati preveč pogosto in bakterije so se temu prilagodile, tako da marsikateri antibiotik danes bakterijam ni več kos. Zato pa je odkritje DNK penicilina spodbudna novica, saj omogoča, da bodo raziskovalci z gensko tehnologijo ugotovili, kakšna substanca bi lahko bila kos zvijačnim in vedno spremenljivim bakterijam.