Sodelovanja se ni mogoče učiti sam

Zgodbe | jan. '12

Predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka dr. Jože Ramovš ponuja vizionarski pogled na prihodnost: demografske probleme lahko reši samo strm napredek na področju sožitja, medgeneracijskega sodelovanja – podoben napredek, kakršnega smo v minulega pol stoletja dosegli na materialnem področju.

S kakšnimi razlogi je evropska skupnost leto 2011 razglasila za leto prostovoljstva, leto 2012 pa posvetila aktivnemu staranju in medgeneracijski solidarnosti?
Brez nove solidarnosti med generacijami ne moremo izpolniti nalog staranja v času demografskih sprememb; to nujo pa Evropa sprejema počasi in stežka. Prav Slovenija je namreč kot predsedujoča Svetu Evrope dala pobudo, da leto 2012 razglasimo za mednarodno leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. To se je zgodilo na vrhunsko izvedeni konferenci na Brdu pri Kranju konec aprila 2008, posvečeni medgeneracijski solidarnosti, dolgotrajni oskrbi starejših, onemoglih itd. Pomembno spodbudo za uresničitev tega sklepa pa je dala zveza nevladnih organizacij Age, največje združenje upokojenskih organizacij v Evropi, ki je iz leta v leto pomembnejši sogovornik Evropskega parlamenta in Evropske komisije za vprašanja staranja.

Je letošnje leto postalo leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti zaradi nuje?
Če ne bomo ustvarili medgeneracijskega sodelovanja na novi, višji ravni, bo slabo. Evropa se je precej pozno začela zavedati problema demografskega neravnovesja. Kriterij, ki še zagotavlja število prebivalstva na nacionalni ravni, je 2,1 otroka na žensko. Po 1980. letu raven rojstev v Evropi pada. V Sloveniji je padla že skoraj na polovico potrebne – na 1,2 otroka na žensko; zadnja leta se giblje okoli 1,5. Demografsko smo med najbolj ogroženimi evropskimi narodi.

Torej Slovenija z demografskega stališča ravna samomorilsko?
Zahodni sosedi pazijo, da uvažajo kvalificirano delovno silo in mlajše ženske, mi pa nekvalificirane moške. Demografiji ni posvetila potrebne pozornosti še nobena naša vlada in tudi demografskega inštituta nimamo. Anton Trstenjak je pisal, da moramo maloštevilni narodi poleg ohranitve števila paziti zlasti na svojo kakovost – da »skupaj držimo«. Če bo manj kot milijon avtohtonih slovenskih prebivalcev, ki bodo iz osnovne šole poznali Prešerna, »Dela« ne bodo več brali v slovenščini. Po letu 2030 ali 2040, ko bo staranje družbe doseglo vrh, ne bo več časa misliti na to. V letih 1980 do 2010 smo pridelali tolikšen primanjkljaj, da bi morali povprečno rodnost povečati na več kot tri otroke na žensko, če bi hoteli imeti dva milijona slovenskih prebivalcev po letu 2060, kot bodo pomrle številčne generacije, rojene od 2. svetovne vojne do leta 1980.

Prenizka rodnost je le eden od problemov medgeneracijske solidarnosti. Na kaj še opozarja Evropa?
Mladi rod bi moral čim prej dobiti možnost za vstop v službo in za ustvarjanje družine. Ker temu ni tako, je to drugi vidik demografske problematike. Tretji vidik je, da srednja generacija spričo podaljšanje življenja prehitro odhaja v pokoj. In četrti: povečuje se število najstarejših ljudi, ki potrebujejo več oskrbe in nege. Čez 25 let bo štirikrat več starejših od 85 let, kot jih je zdaj, na cestah pa bo vsaj štirikrat več starejših voznikov. Smiselne upočasnitve, če uporabimo Pavčkov pesniški naslov, je treba uvajati po »abrahamu« – treba je spreminjati navade.

Je medgeneracijskega sodelovanja v Sloveniji in Evropi premalo?
Medgeneracijsko sodelovanje je en vidik sožitja med ljudmi – to je socialno zdravje, ki je za kakovost življenja enako pomembno kot telesno in duševno zdravje. Danes nas k novi solidarnosti med generacijami – kot se glasi naslov dokumenta EU o odzivu na demografske spremembe – s preživetveno nujo silijo demografske razmere. Demografskih problemov ne bo mogoče rešiti, če ne zboljšamo medgeneracijskega sodelovanja. To pomeni, da moramo Evropejci začeti sistematično razvijati tudi »srce« in ne le »pameti«. Dvesto let je evropska kultura stavila na razum, zato smo dosegli tak materialni napredek. A kakor ima človek dve nogi - enako pomembni, da lahko hodi, tako imamo tudi dva vidika doživljanja - na eni strani razum in znanje, na drugi srce - sočutje, empatijo, sposobnost vživljanja v drugega, sodoživljanja z njim, sprejemanja in dajanja pomoči. Nujno je voz solidarnosti hitro poriniti naprej, ker nam bo samo to omogočilo preživetje v obdobju demografske tranzicije, ki se bo končalo okoli leta 2060. V duhu Trstenjakove tradicije in na podlagi svojega znanja pa sem prepričan, da slovenska in vsa evropska kultura zmore v naslednjih 25 letih doseči tak napredek v kakovosti sožitja, kakršnega je dosegla na materialnem področju v obdobju 1970 - 2010. To bo razvojni skok na področju sožitja. Če do leta 2030 dosežemo ta napredek na področju sožitja, smo rešili vse demografske probleme. Prav ti so za Evropo izziv, da se ozavesti in dohiti samo sebe na področju srca. Za to so realne možnosti. Vse raziskave in ne le v Sloveniji kažejo, da mladi dvakrat bolj odprto sprejemajo starejše kot obrnjeno. V nasprotju z razširjenim prepričanjem imajo starejši dvakrat več težav s tem, da mladim prisluhnejo, jih razumejo in sprejemajo.

Za medgeneracijsko sožitje je torej pomembno, da generacije druga drugo poznajo, sprejemajo, razumejo. Se starejši človek lahko tega nauči, če se prej ni? Ljudska izkušnja, izražena v pregovorih, tega ravno ne potrjuje, denimo: Stari kozi se ne ravna nog itd.
Drži, izkušnje res kažejo, da smo starejši bolj okoreli, da slabše pomnimo. A zadnja tri desetletja je vseživljenjsko učenje v evropski kulturi postalo samoumevno dejstvo. Vseživljenjsko učenje je bila slabo izkoriščena možnost, zato pregovor, ki ste ga omenili, drži le pogojno: kdor se ne uči, se ne bo nič naučil. Najnovejša spoznanja nevroznanosti, ki spoznava učne procese, potrjujejo, da se možganske celice razvijajo do smrti, pogoj za to pa so navdušenje, veselje, radovednost. Že stari grški filozofi, denimo Aristotel, so trdili, da je radovednost začetek vsake učenosti. Živo se spominjam pogovora treh modrecev, ki sem mu bil priča, Antona Trstenjaka, Draga Ulage in Leona Štuklja. Ulaga se je ponosno pohvalil, da se ne dolgočasi, ko čaka na avtobusni postaji: ziblje se s pet na prste in nazaj – danes je to ena glavnih vaj za ohranjanje ravnotežja in s tem za preprečevanje padcev. Skoraj stoletni Leon Štukelj se je sogovornikoma pohvalil, da se je začel učiti angleščine - vsak dan po tri nove besede. Šaljivo je dodal: »Saj ne rečem, da dveh ne pozabim.« Toda ena mu je vsak dan ostala in z njo njegov razvoj pri stotih letih! In ko se je po tistem na olimpijadi v Ameriki pred očmi štirih milijard Zemljanov rokoval z ameriškim predsednikom, je naš olimpionik spregovoril v odlični angleščini.

Človek se torej mora učiti do konca življenja? Česa pa se lahko nauči in kaj lahko daje drugim, ko je vezan na posteljo, tiste zadnje mesece pred smrtjo?
Naučiti se mora svoje odvisnosti od drugih. Neodvisnost za vsako ceno in nepripravljenost sprejemati odvisnost sta smrtonosni. Ljudje smo odvisni drug od drugega in to dejstvo je treba sprejeti, ga ceniti, kajti soodvisnost nas povezuje. Kdor ni sposoben prostodušno reči prosim, tudi hvala ne reče od srca. Moja mati je pri 95. letih zadnje mesece obležala. Nikoli ne bom pozabil, s kolikšno hvaležnostjo mi je tedaj govorila o izumu plenic, ko človek takole obleži: da omogočajo čistočo, kakršne generaciji njenih staršev ni bilo mogoče zagotoviti. Sprejemanje svoje odvisnosti je tudi pomembno učenje – med zakoncema srednjih let nič manj kot v starostni nemoči. Če sprejmeš svojo soodvisnost od drugih, znaš prositi in sprejemati, biti pristno hvaležen. Tak je tudi kot negiben prijeten samemu sebi in tistim, ki ga negujejo. Človek, ki zna hvaležno sprejemati od drugih, kar potrebuje, je za druge dober učitelj zdrave solidarnosti. Tak zna drugim tudi prav dajati, kar potrebujejo – naprej in najbolj pogosto lepo besedo in vedenje do njih.

Kako ljudi učiti, jih vzgajati v duhu solidarnosti, povezanosti?
Inštitut Antona Trstenjaka se ukvarja prav z metodologijo – tehnologijo za učenje solidarnosti. Eno od trdnih spoznanj o učenju solidarnosti je, da se je človek ne more učiti sam, temveč samo v skupini z drugimi. In to samo z živo, uspešno prakso.

Učenje solidarnosti je torej pomemben stranski učinek vsakega učenja v skupini, pa naj se učimo angleščine ali tega, kako preprečiti padec? Katere slovenske ustanove nudijo pomoč pri učenju starejših?
Slovenska civilna sfera premore množične prostovoljske programe tudi na področju staranja in medgeneracijskega povezovanja: Slovenska filantropija usmerja program Sadeži družbe, ki je nastal po duhovnem zgledu kljubovalne moči duha predsednika dr. Drnovška v času njegove hude bolezni; Zveza društev upokojencev uresničuje program Starejši za starejše, prostovoljsko obiskovanje starejših množično goji slovenska Karitas z 10.000 prostovoljci; številne programe ponuja univerza za tretje življenjsko obdobje, tudi Rdeči križ, pa naš nacionalni Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sodelovanje, katerega posebnost je, da sistematično znanstveno razvija in preverja učinkovitost metodologije pri tem. Že dve desetletji, denimo, razvijamo inovativne programe medgeneracijskih skupin in osebnega družabništva, ki so organizirani v številnih krajevnih medgeneracijskih društvih. Poudarek je na skupini: vseživljenjsko učenje je vseživljenjsko druženje. Ljudje se v družbi učijo, druženje različnih generacij ljudi povezuje, tke socialno mrežo, ki edina zdrži, da se človek ne razbije na trdih tleh.

Eksperimentalno preskušate medgeneracijsko sodelovanje tako, da obe generaciji, zlasti pa starejše pred sodelovanjem prej pripravite, jih naučite komunicirati?
Od dva do tri tisoč prostovoljcev, od tega 20 odstotkov dijakov in študentov smo izšolali za medsebojno sodelovanje, ki enako koristi starim in mladim. Preden smo začeli eksperimentalni razvojni projekt Dijaki prostovoljsko učijo upokojence računalništva, so mladi (iz bežigrajske gimnazije in gimnazije Ledina) kot upokojenci opravili usposabljanje za medsebojno poznavanje in komuniciranje mladih in starejših. V devetdesetih letih so me namreč avstrijski pedagogi posvarili, naj se nikar ne lotimo povezovanja mladih in starih. Imeli so namreč slabe izkušnje: starejši so zahtevni, gospodovalni, tudi sitni in mladi imajo po malce daljšem stiku z njimi pogosto slabše mnenje o njih, kot so ga imeli pred tem. Zato smo povezovanje med srednješolci in upokojenci sistematično pripravljali. Zdaj že več let uspešno razvijamo prostovoljstvo dijakov z upokojenci ob učenju računalništva: po kakih 25 parov gimnazijcev in upokojencev na leto. V majhnih skupinah dvakrat po tri ure oboje ločeno in s praktičnim socialnim učenjem usposobimo za sodelovanje. Nato si na skupnem srečanju po eni od teh metod sami poiščejo par, denimo z metodo fotogovorice. Izmed množice lepih, oštevilčenih slik, si vsak zapiše tri, ki so mu najbolj všeč. Tista dva, ki izbereta isto sliko, se kot par lepo ujemata v sodelovanju. O svoji dobri izkušnji celoletnega sodelovanja pri učenju računalništva sta leta 2008 na veliki EU konferenci na Brdu o medgeneracijski solidarnosti spregovorili tudi ena od upokojenk in gimnazijk in poželi aplavz, kakršnega ni bil deležen noben drug predavatelj. Upokojenka je dejala: »Velika pridobitev je, da sem se naučila uporabljati računalnik, veliko večja pa, da poznam mlado generacijo. Rada bi te imela za vnukinjo,« je rekla gimnazijki. Ta je čutila podobno. Še zmeraj si dopisujeta po e-pošti. Pri tem prostovoljstvu so bili doslej uspešni prav vsi pari.

Je bilo nekoč več medgeneracijskega sodelovanja ali se nam le zdi tako?
Ni ga bilo več. Do sredine minulega stoletja se je razvijal en tip družbe, tip tradicionalne poljedelsko-obrtniške družbe z jasnimi navodili za posameznika. Vodilo je bilo pomagati si, v stiski držati skupaj. Vsak od sosedov, ki je pozimi zaklal prašiča, je kose, ki jih ni prekadil ali sproti sam porabil, razdelil sosedom kot koline. Tako so bili pozimi vsi preskrbljeni in meso se ni pokvarilo. Ko so poleti sušili seno in če je zagrmelo, so si pomagali tudi med seboj sprti sosedi. Pri tem se niso spravili med seboj, pomagali pa so si. Na tisoče mehanizmov je ljudi sililo v solidarnost, podobno kot nas zdaj sili zakon k plačevanju v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Tradicionalne navade seveda danes niso uporabne, tudi idealizirati jih ne smemo, bili pa so v preteklosti mehanizmi samopomoči in solidarnosti za preživetje. Času primerni mehanizmi za učenje in uresničevanje solidarnosti so pogoj za preživetje vsake družbe v vsaki dobi. Danes prvi steber solidarnega zavarovanja zagotavlja osnovno varnost za bolezen, invalidnost in starostno pokojnino, zato so poskusi omajati njegov pomen zločinsko nevarni za urejeno družbo zdaj in jutri.
Celinska Evropa ima solidarnostna zavarovanja od pruskega kanclerja Otta von Bismarcka (1815-1898) dalje: osnovno zdravstveno zavarovanje za vsakogar, invalidsko in pokojninsko zavarovanje in v zadnjih desetletjih še dve dodatni - za brezposelnost in za dolgotrajno oskrbo. Tega je po letu 1995 na različne načine uveljavilo 25 držav, pri nas pa ga še nismo sprejeli, čeprav so ga imele resno v programu vse tri zadnje vlade. To pa moramo urediti. Nemci so ga leta 2008 že dopolnili. Pri nas se pristojni izgovarjajo, češ da ni denarja. Seveda ga ni in ga nikoli ne bo. Toda tisto, kar ga je treba zagotoviti več v virih, ki so že zdaj za to, je toliko, da bi moral povprečno vsak zaposleni prispevati štiri evre na mesec, vsak upokojenec dva evra, vsak študent z dohodkom pa 75 centov. To je polovico kave na mesec za študenta, eno dobro kavo za upokojence in dve dobri za zaposlene, pa bi sistem solidarnosti za dolgotrajno oskrbo v starostni onemoglosti deloval brezhibno, da nikogar v Sloveniji ne bi bilo strah, kako bo plačal oskrbo in nego, če bo obnemogel. O vsem tem in kako imajo to urejeno po Evropi, podrobno pišemo zadnja leta v edini slovenski znanstveni reviji za področje staranja in medgeneracijskega sožitja (Kakovostna starost), da bi tako pomagali vladam rešiti to nujno nacionalno nalogo.

Kako pa je z medgeneracijskim sodelovanjem povezano prostovoljstvo?
Po svetu in pri nas sta najbolj odmevali dve leti: 1994 – mednarodno leto družine in leto 1999 – mednarodno leto starih ljudi, ko se je OZN zelo potrudila, da človeštvo na tak način označi prehod iz 20. stoletja, ki je bilo stoletje otroka, v 21. stoletje – stoletje starih ljudi. Leto 2011 – leto prostovoljstva – je bilo manj opaženo, vendar pa je bilo za širjenje prostovoljstva veliko narejenega. Slovenija je marca lani sprejela zakon o prostovoljstvu in se pridružila evropskim državam, ki so po letu 1990 začele krepiti prostovoljstvo tudi s pomočjo prava. Prostovoljstvo namreč v postmoderni družbi, kar zadeva učenje solidarnosti, nadomešča krvno sorodstvo in krajevno sosedstvo. Zmožnost za solidarnost nam je vsem prirojena, a jo je treba razviti. Tako kot se otrok med opicami ne nauči človeške govorice, se tudi solidarnosti ne nauči, če je ne izkusi v okolju. Tradicionalno so se vse življenje učili solidarnosti in jo uresničevali zlasti v družini, torej med sorodniki in sosedi. Dandanes preživimo malo časa s sorodniki, za sosede pa pogosto sploh ne vemo. Zdajšnja miselnost poudarja osebno svobodo in individualnost. V postmoderni družbi torej sami izbiramo ljudi, s katerimi se družimo. Prostovoljstvo je prav to. Za pomoč in sodelovanje izberemo človeka, s katerim se ujameva, saj oba prejemava in dajeva. Bistvo prostovoljstva je, da sta dajanje in prejemanje uravnotežena, sicer je to pomagaštvo – bahanje s pomočjo ali pa vsiljevanje pomoči drugim. To je socialna patologija, s katero človek slabo daje in nič ne prejema, vsekakor pa se ne uči solidarnosti in ne krepi veselja pri sebi in drugih. Z raziskovanjem in prakso sem prišel do gesla: Če hočeš poskrbeti zase, pomagaj drugim. Če hočeš pomagati drugim, poskrbi zase. To dvoje je eno, kot sta cifra in grb dve strani istega kovanca. Za sodobno, postmoderno učenje solidarnosti in vseživljenjski osebnostni razvoj je torej prostovoljstvo skoraj neizbežno. Tudi prijateljstvo, ki so ga od nekdaj čislale vse kulture, je nekrvno sorodstvo in nekrajevno sosedstvo. Francis Bacon je leta 1625 napisal, da so ljudje, ki nimajo prijateljev, ljudožerci lastnih src. Danes je ura ali dve uri prostovoljskega dela na teden z ljudmi, ki si jih človek izbere, imeniten vzorec ne le za smiselno prijateljevanje, pač pa tudi za doživljanje solidarnosti tako, da vsak pusti svet za seboj malenkost lepši, kot bi bil, če ne bi živel, kot je pred koncem 20. stoletja dejal Viktor Frankl.

Prof. dr. Jože Ramovš nadaljuje delo svojega legendarnega vzornika prof. dr. Antona Trstenjaka, pri katerem je doktoriral (s temo človekovo doživljanje resničnosti) in mu ostal zvest s srcem in dušo. Od 1996. leta je predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka, ki je slovenska nacionalna znanstvena ustanova za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Poleg raziskovalnega dela, katerega sad je skoraj tisoč člankov, objavljenih v domačih in tujih revijah, predava na ljubljanski, mariborski in dunajski univerzi. Med skoraj dvema ducatoma knjig, ki jih je napisal, je tudi zajetno delo z naslovom Kakovostna starost, socialna gerontologija in gerontogogika.