Okužbe s pnevmokoki so nevarne
Pnevmokoki so bakterije, ki povzročajo okužbe dihal in so eden najpogostejših povzročiteljev pljučnice. Bakterije se prenašajo kapljično, s kihanjem in kašljanjem. Zanimivo pa je, da je veliko ljudi - po nekaterih ocenah od 5 pa kar do 70 odstotkov – ki so le prenašalci bakterij v nosno-žrelnem predelu, vendar sami ne zbolijo, lahko pa okužbo prenesejo na druge. Zakaj nekateri ljudje bakterije samo prenašajo, nekateri pa zaradi njih tudi zbolijo, še ni povsem jasno.
Pnevnokokne okužbe najbolj ogrožajo majhne otroke, kronične bolnike in starejše ljudi. Pri predšolskih otrocih so pogosta zlasti vnetja srednjega ušesa, pa tudi bakterijsko vnetje možganske opne (meningitis). Kronični bolniki in starejši ljudje pa pogosteje zbolijo za bakterijsko pljučnico. Po nekaterih ocenah prav pnevmokoki povzročijo blizu 40 odstotkov vseh pljučnic, za katerimi človek zboli v domačem okolju, ter polovico tistih, za katerimi zbolimo v bolnišnici.
Še posebej nevarno pa je za bolnika, če bakterije iz pljuč zaidejo v kri. Zaradi tega se pri četrtini bolnikov poleg pljučnice razvije še bakteriemija ali okužba krvi, ki se lahko konča tudi s smrtjo.
Starejši ljudje lahko na različne načine pridejo v stik s pnevmokoki. Večja možnost okužbe je tam, kjer je veliko ljudi na enem mestu in se okužbe hitreje prenašajo, denimo v domovih starejših občanov. Pogosto pa se starejši okužijo med druženjem z majhnimi otroki, zlasti vnuki.
Cepljenje je učinkovito
Poznamo več kot 90 različnih serotipov pnevmokokov, večino okužb pa povzroča deset najpogostejših, zato lahko zbolimo večkrat in se okužbe ponavljajo. Zaradi pogostih okužb narašča poraba antibiotikov, hkrati pa je odpornih na antibiotike vse več bakterij.
Učinkovita zaščita proti pnevnokoknim okužbam je zato cepljenje. Zdravniki ga še posebej priporočajo starejšim od 65 let in kroničnim bolnikom z boleznimi pljuč, srca, ledvic, z nekaterimi boleznimi krvi ali krvnih organov, osebam z imunsko pomanjkljivostjo, bolnikom z rakom ali tistim, ki se zdravijo s kemoterapijo ali radioterapijo, osebam brez vranice in po presaditvi kostnega mozga ali notranjih organov. Zelo priporočljivo pa je cepljenje tudi za vse sladkorne bolnike.
Za cepljenje proti pnevmokoknim okužbam sta na voljo dve vrsti cepiva, konjugirano in polisaharidno. Obe cepivi sta mrtvi, zaradi česar imata zelo malo neželenih učinkov. Po cepljenju se lahko pojavi rdečina na mestu cepljenja, rahlo povišana telesna temperatura in blaga utrujenost.
Čeprav so okužbe pogostejše v jesenskem in spomladanskem času, se lahko cepimo kadarkoli med letom. Ponavadi zadošča en odmerek in le tedaj, ko je bil človek cepljen pred 65. letom starosti, je priporočljiv en poživitveni odmerek po petih letih. En poživitveni odmerek potrebujejo tudi osebe s kroničnimi obolenji, ki jim slabijo imunski odziv. Pri osebah brez vranice ali s kronično ledvično boleznijo pa so poživitveni odmerki potrebni na 5 let.
Žal pa se pri nas proti pnevmokoknim okužbam cepi veliko premalo ljudi, le približno tri tisoč ljudi na leto. Stroka si želi, da bi bil odstotek cepljenih višji, saj bi s tem ne le povečali zaščito starejše generacije in ogroženih skupin pred pnevmokoknimi okužbami, ampak bi se zaradi znižane stopnje obolevnosti zaradi teh okužb zmanjšala tudi uporaba antibiotikov. Posredno pa bi bilo tako tudi manj težav zaradi odpornosti bakterij na antibiotike.
Cepljenje proti pnevmokoknim okužbam je plačljivo za odrasle, stane pa blizu 64 evrov, odvisno pač od zdravstvene ustanove, v kateri se cepimo.
