Naravna pot do zdravja

Dobro počutje | feb. '12

Naša največja želja je, da bi bili zdravi, telesno in duševno. Še prav posebej je ta želja značilna za nas, starejše. In čeprav se za njeno uresničitev nekateri trudijo bolj, drugi pa manj, je obojim skupno to, da tega ni vselej lahko doseči.

Vzroki za to so predvsem psihološke narave:
neustrezna motivacija,
pomanjkanje volje,
negativne razvade, zdravstvena nerazgledanost ...
Pravijo, kar tudi drži, da se zdravstvena vzgoja in skrb za zdravje začneta že v otroštvu. Seveda pa na naše zdravstveno počutje vpliva še veliko drugih dejavnikov, na katere pogosto opozarjajo zdravniki.
Ustrezna pot do zdravja je naša najpomembnejša življenjska odločitev za dobro počutje ali za duševno blaginjo. Premalo pa se zavedamo, da je pot do tega v bistvu zelo enostavna. Potrebna je samo volja!

Bodimo čim več v naravi!
Za zdravje izkoristimo prav vsak trenutek ne glede na letni čas. Opažam, da starejši to premalo upoštevajo. Seveda so mnogi zaradi gibalne oviranosti manj zmožni tega, a vseeno se kaže potruditi: živeti z naravo in v naravi in ne posedati pred televizorjem!
Lahko bi navedla kar nekaj primerov, ko človek najde za lase privlečeno opravičilo, samo da ostaja med štirimi stenami.
Poskusimo tesneje živeti z naravo in v naravi! Strokovnjaki svetujejo vsaj pol ure na dan in ne glede na letni čas. To je najcenejše zdravilo za naše zdravje!
Nemški psiholog T. Saum govori celo o vplivu letnih časov na človeka. Telo in duševnost potrebujejo njihov ciklični ritem za osebnostno razpoloženje, za regeneracijo, za dobro počutje.
Pomlad. Dnevi so daljši, vse brsti, zeleni, vsak izmed nas je tega vesel, a hkrati je tudi »spomladansko utrujen«, kot pravimo. K sreči pa traja le kratek čas, da se prilagodimo spremembam. Če smo v tem času veliko v naravi, se počutimo bolje. Nekateri to počutje imenujejo celo pomladno prebujenje. To drži predvsem za starejše; kar opazujmo jih, kako zadovoljno posedajo na pomladanskem soncu.

Poletje. Skoraj vsak ima rad ta letni čas. Vsi pa občutimo svojevrstno, celostno sprostitev: nosimo ohlapnejše in bolj zračne obleke, zvečer radi posedamo na prostem, zremo v zvezdnato nebo in spimo krajši čas. Vsak si pač po svoje organizira odmor in počitnice. Je pa tudi veliko takih, ki vročine ne prenašajo. Ti se najbolje počutijo v senčnem gozdu. Japonci take sprehode imenujejo shinrin-yoku, kar pomeni »kopanje v gozdu«. Že polurni sprehod po gozdu zniža visok pritisk, poveča koncentracijo in izboljša psihično počutje. Sprehod po gozdu je prijeten in zdravilen.

Jesen. Pravijo, da je to čas zrelosti in počasnega pripravljanja na počitek narave. Dnevi so vse krajši, tudi naše razpoloženje upada in kljub barvitosti narave ni več tako prešerno kot poleti. Že grški filozof Poseidonis je ugotovil, da nekateri ljudje v jeseni postanejo malce melanholični. Nemci pa menijo, da imajo ta letni čas najraje starejše ženske, zato mu tudi pravijo »poletje starejših gospa«.

Zima. Zanimivo je, da sprememba vremena v tem letnem času ugodno vpliva na veliko ljudi. Nekateri to pripisujejo svežemu, čistemu zrak. Človekov organizem je osredotočen na notranji mir in varnost. Noči postanejo daljše. Ker je sonca malo, si človek z umetno svetlobo pričara dan. Spomnimo se obilice prazničnih lučk! Naš organizem deluje bolj »umirjeno« in si z daljšim počitkom nabira energijo za pomlad.
Nemški kronobiolog Till Roenberg ugotavlja: »Vsak letni čas ima za človekovo telesno in duševno zdravje svoj pomen, kot ga ima tudi za naravo. Zato se za dobro počutje in kakovostno življenje bodite čim več v naravi, še prav posebej v gozdu.«

Gozd nudi izobilje vsega
Pred dnevi mi je znanec, čil in optimističen očak pri oseminosemdestih, dejal: »Danes sem se dve uri kopal v gozdu.« Nisem takoj razumela, kaj je s tem mislil. Nato mi je zaupal: »Meni sprehod po gozdu veliko pomeni. Zniža se mi krvni tlak, duševna napetost popusti, pozabim na težave, ki me pestijo doma in nenehna utrujenost nekako popusti. Laže tudi diham. Če me zaboli koleno, se naslonim na drevesno deblo in malo počivam. Drevo mi da energijo, da lahko nadaljujem pot. Če mi vselej ne uspe iti v gozd, se odpravim med drevesa v bližnji park«.
Ko sva odšla vsak proti svojemu cilju, sem premišljevala o teh njegovih vsakodnevnih sprehodih. Že na zunaj se mu vidi, da ga gozd umirja, razveseljuje in mu ohranja gibalno spretnost. Sprehodi po gozdu, v objemu dreves in dobrega zraka so najboljša preventiva za zdravje. »Koristna in brezplačna«, se je pošalil moj znanec. Seveda pa je treba hoditi po gozdu z odprtimi očmi, da se zavemo pestrosti grmičevja, drevesnih krošenj, sadežev, mahu, cvetlic in živali.
Nedavno sem v eni izmed nemških psiholoških revij brala o ugotovitvah psihologa in zdravnika Ullicha: »Pacienti, ki so skozi okno bolniške sobe lahko videli drevesa, so se celostno bolje počutili kot tisti, ki so zrli le v zidove sosednje zgradbe.« S tem povezana je tudi ugotovitev, da opazovanje narave deluje sprostitveno in odganja žalostne misli ter lajša bolezenske težave.
Ob vsem tem lahko zaključimo, da za ohranitev psihofizične kondicije lahko največ naredimo prav sami!
Če je le mogoče, se vsak dan podajmo v okrilje dreves, jih opazujmo, vonjajmo in se jih tudi dotikajmo.
Prijetnejši je tak sprehod v družbi, saj socialni stiki oplemenitijo razpoloženje.
Anselm Grün v svoji knjigi »Mala knjiga o sreči« (prevod Celjska Mohorjeva družba, 2008) pravi: »Če smo preveč razburjeni, je najbolje, da nemir najprej preženemo z daljšim sprehodom ali tekom po gozdu. Med hojo se lahko sprostimo ter znebimo notranjega nemira in težav.« Danski filozof religije Soren Kierkegaard pa je iz lastnih izkušenj ugotovil, da je ni skrbi ali tegobe, ki se je ne bi znebili s hojo.