»Sem vdova, ki rada živi!«
Umiramo vsi; dobri in slabi, stari in mladi, vegetarijanci in mesojedci … To je normalen in naraven proces. Umirajo tudi živali, rastline … Rodijo se, se spreminjajo in za vedno izginjajo tudi jezera, reke, morja, gore in doline. Nekoč nastanejo in čez mnogo tisočletij ugasnejo tudi zvezde, planeti in celotne galaksije.
»Zavedam se, da nikoli ne morem nikogar zares izgubiti, saj nihče ni bil v moji lasti,« na nevsakdanji način povzame vdova Martina Kralj z Vrha pri Višnji gori, ki je pred več kot desetimi leti prinesla v naše kraje tibetanske vaje pomlajevanja. Da vaje delujejo, se lahko prepričate ob pogledu na Martinino fotografijo, saj je videti kot šestdesetletnica, v resnici pa jih ima že skoraj osemdeset.
Zdaj prodaja hišo, ki sta jo z možem Metodom - umrl januarja lani - skupaj zgradila zunaj Ljubljane, da bi tam preživljala jesen življenja. »Lepo sva se imela. Prelepo,« nadaljuje. Zdaj, ko je ostala sama, ve, da dela s hišo in vrtom bo več zmogla. Hiša je prevelika, ogrevanje predrago, trave in dreves preveč.
Zato namerava kupiti manjše stanovanje v Ljubljani, kjer bo blizu medicinska pomoč, če jo bo potrebovala. »Čeprav sodim med starejše, pa to seveda še ne pomeni, da bom že jutri zbolela, postala šibka ali bolna. Vendar v starosti nočem nikogar obremenjevati s svojimi morebitnimi problemi, še najmanj pa svojega sina,« odločno pove. Če bo treba, bo šla brez težav tudi v dom starejših.
Hvaležni mož
Potem se vrneva v čas, ko je umiral njen mož. Martina Kralj poudari, da se vsak človek približuje svoji smrti na njemu lasten način in tudi v umiranju izraža svojo enkratnost. Zato omogočimo svojcu, da se poslovi na svoj način. »Sprejmimo ga domov, če želi umreti doma, in bodimo ob njem, ko umira, če je to njegova zadnja želja.«
Martina je svojega bolnega moža skrbela dalj časa. Rekel ji je, da si ne želi v dom starejših. To njegovo željo je spoštovala, čeprav so ga pestile številne bolezni in težave. Med drugim levkemija, rak trebušne slinavke, očesni herpes Poldrugo leto je bil tudi priklenjen na posteljo. »Velikokrat se mi je zahvalil za nego, ki sem mu jo nudila.« Njegova hvaležnost v besedni in nebesedni govorici jo je osrečevala in ji vedno znova dajala moč, da ji ni zmanjkalo energije. »Če človek, ki neguje hudo bolnega in umirajočega, pozabi nase, potem tudi pomagati ne more več.«
Martina je dobivala energijo iz narave - od mačka Maca, kužke Tere, od gibanja in svežega zraka, od meditacij, od tibetanskih vaj ter od vedenja, da bo po smrti moža veliko laže živela, če mu bo nudila to, kar si želi.
»Nič mi ni bilo pretežko. Kuhala sem zanj, ga negovala, se z njim ves čas pogovarjala. Skupaj sva gledala televizijo, opazovala lepo naravo, brala sem mu časopise, revije in knjige. Samo enkrat na teden za eno uro mi je na pomoč priskočila medicinska sestra,« se spominja.
Njen mož, s katerim sta imela lep zakon, je vedel, da odhaja. Zato je še pri polni zavesti napisal oporoko, se poslovil od vseh svojih, tudi od dveh ljubljenih sinov. »Ni pa maral, da bi ga obiskovali znanci in prijatelji. Želel je, da ga ohranijo v spominu takšnega, kakršen je bil, ko je bil še zdrav in močan, ne pa le bolno telo …«
Pogovor o smrti
Vprašam jo, ali je z možem govorila o njegovi smrti? »Seveda. O njej sva govorila toliko in tolikokrat kot o hrani, ki sem jo tisti dan skuhala za naju.«
Vedno pa je prisluhnila svojemu notranjemu glasu in sledila moževim željam in potrebam. Ko je začutila, da bi se ji rad izpovedal, je sedla k njemu, ga prijela za roke in mu prisluhnila. Ves čas mu je bila v oporo in ga ni skušala tolažiti s praznimi besedami. »Pomagala sem mu osmisliti preteklost, pustila sem ga, da je naredil življenjsko bilanco …«
Prepričana je, da taki pogovori vodijo v spravo, če je potrebna, v oproščanje, v sprejemanje konca in mnogokrat prinesejo pomiritev in tudi olajšanje v trpljenju. »Večkrat pa bolnik ali umirajoči potrebuje in želi tišino. Takrat molčimo in le brez besed sedimo ob njem.«
Mož ji je povedal, kje in kako želi biti pokopan, ter ji zabičal, naj po njegovi smrti ne hodi v črnini. Naj se ga spominja po lepem, naj bo svobodna, ko odide.
»In tako skušam živeti. Vem, da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči, ko je bil še živ in ko me je potreboval kot vodo in kruh. To me najbolj pomirja.«
Življenje je lepo
Ko je odšel, je oddala vsa njegova oblačila in obutev, veliko osebnih stvari sta vzela sinova. Zdi se ji, da bi jo njegove stvari, celo njegove fotografije ovirale v njenem življenju.
»Zdaj, ko moža ni več, nočem, da me njegove stvari priklepajo nanj. Zato sem njegove fotografije spravila v škatle, da jih ne gledam več,« nadaljuje in se zaveda, da nekatere pomirja pogled na slike pokojnih. Nje ne. »Za ljudi je treba skrbeti, ko so živi. Ko umrejo, jim ne moremo več pomagati. Tudi naše solze jim nič več ne koristijo.«
Da bi laže živela po moževi smrti, je postala še bolj dejavna v univerzi za tretje življenjsko obdobje, občasno še vedno poučuje tibetanske vaje in telovadbo za starejše, sploh pa se srečuje s prijatelji, ki jih je v času moževe bolezni dala na stranski tir.
Ne oblači se v črno, pač pa v živahne barve. Tudi s tem preganja žalost iz srca. »Nekatere – predvsem vdove – žalujejo in se oblačijo v črnino še dlje od enega leta.« Sama misli, da to počno zato, ker ne zmorejo same zaživeti ali pa bi se rade smilile okolici.
Martina pa nosi moža v sebi. Zato ji ni treba hoditi na pokopališče in tam prižigati sveč. Zaveda se, da tudi sama nima več veliko življenja pred seboj. Zato ga živi. Vsak dan posebej želi preživeti čim bolj kakovostno. Zase!
Pravi, da sta smrt in rojstvo najbolj naraven del življenja. In čeprav je smrt nenapovedljiva, saj nikoli ne vemo, kdaj in kako se bo dogodila, si vsi globoko v sebi želimo, da bi bilo slovo dostojanstveno. »Moj mož je umrl na tak način. Bila sem poleg, ko je odšel. Ni ga bolelo, umrl je srečen. To me pomirja in mi pomaga živeti!«
