Iz svetovalnice
Po nasvet je prišla dvainsedemdesetletna gospa, sicer bralka Vzajemnosti, ki ima velike težave s sinom alkoholikom. Pet let je že vdova in zelo je osamljena. Sin ne živi z njo, jo pa pokliče, kadar kaj potrebuje; marsikaj ji očita, včasih ji celo grozi, da si bo kaj naredil. Zaradi tega je ves čas v skrbeh zanj in tudi za svoje slabo zdravje, ki je posledica teh razmer. Hudo ji je, ker si sin življenja ni uredil tako, da bi bil srečen, in očita si, da z možem nista bila dovolj dobra starša.
Pozornost sem najprej usmerila v njeno prepričanje, kakšen je pravzaprav dober starš. Gospa meni, da je to tisti, ki se potrudi in naredi vse, da bi otroka spravil na pravo pot. Vselej pa je temeljno vprašanje, ali smo starši edini, ki smo tako pomembni za otrokov razvoj in ki lahko vplivamo, v kakšno osebnost se bo razvil. Zagotovo ne! Vsak človek se oblikuje v enkratno bitje zaradi neštetih dejavnikov: ob starših so pomembni še okolje, v katerega se je vključil, pa vrstniki in različni dogodki, kar vse šele skupaj odločilno sooblikuje posameznikovo osebnost.
Starši lahko naredijo veliko, ne morejo pa vsega. Podobno je gojenju rož: rožo posadimo in skrbimo zanjo, jo zalivamo in bedimo nad njo, vendar so pomembni tudi vremenski dejavniki. Bo imela roža dovolj sonca, ji ustreza zemlja, je ne bodo napadli škodljivci ... Vse to ni več v naši moči.
Občutek krivde bi bil v primeru gospe upravičen le, če bi pri vzgoji zavestno storila kaj slabega. Pa ni. Delala je po svojih najboljših močeh in tako, kot je najbolje vedela in znala. Občutek krivde je zato odveč in mučenje sebe kot posledica tega ne bo ničesar spremenilo. To čustvo namreč pušča za seboj le razdejanje, nobenih koristi ali ustvarjalnosti. Gospa se ima zaradi takega neustreznega načina razmišljanja za slabo mater, ob tem pa postavlja na stran vse, kar je v življenju naredila prav in dobro in na kar je lahko ponosna.
Svetovanje je bilo zato v nadaljevanju usmerjeno predvsem na spreminjanje zornega kota njenega gledanja na preteklost (in sedanjost) in v zavzemanje, da navkljub hudemu problemu bolj optimistično gleda na odnose s sinom. Pomembno je tudi, da zna drugim postavljati meje, s čimer bo zaščitila sebe in hkrati ponudila sinu možnost, da bo prevzel odgovornost za svoje izbire. Razvejena socialna mreža ji bo dodatno pomagala, da ne bo več osamljena, ampak se bo lahko pogovarjala z ljudmi, ki so ji naklonjeni, jim zaupala svoje težave, se skupaj z njimi veselila, zaradi česar bo tudi njeno življenje postalo bolj prijazno.
