Staro mestno jedro kot muzej
Ob vznožju Julijskih Alp in Karavank se je skozi stoletja oblikovala slikovita Radovljica. Zgoraj, nad sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke se je ohranilo arhitekturno ter pomembno staro mestno jedro. Tu so na ogled zgovorne muzejske zbirke in zanimiva poslopja.
Staro, urbano sklenjeno naselje na radovljiškem pomolu ima svoje korenine že v staroslovanski dobi. Arheolog Andrej Valič je namreč leta 1968 našel v bližini župne cerkve ostaline tistega časa. V listinah pa se naselje prvič omenja leta 1169 z imenom Ratmarsdorf; šlo naj bi za ponemčeno, domnevno slovensko Radmanovo ali Radovo vas.
Staro mestno jedro je nekakšen muzej od zunaj in znotraj. O pomenu naselja v visokem srednjem veku nam pričajo v severni zunanji steni zdajšnje cerkve ohranjeni sledovi domnevne romanske predhodnice. Posebej pa je pomembna slovanska nekropola v njeni bližini.
V 14. stoletju se je v okolici razvilo fužinarstvo, ki je ustvarilo možnosti za nadaljnji razvoj Radovljice. Zdaj se je obrambnemu posredništvu med obema deloma ortenburške posesti takratnim izrazito kmetijskim območjem na levem in rudarsko-železarskim na desnem bregu reke Save pridružilo še trgovsko. V tem času so se na to območje priseljevali zlasti rudarji, trgovci in obrtniki. Radovljica je postajala vse pomembnejša po letu 1473, ko je bilo odločeno, da je treba vse blago z Gorenjskega prevažati skozi to naselje.
Mesto je bilo v času turških vpadov utrjeno z dvojnim obzidjem ob Gornjih vratih. Radovljica je premogla celo 16 obrambnih stolpov. V 18. stoletju, ko je turška nevarnost pojenjala, je prebivalstvo začelo obrambne zidove uporabljati pri gradnji svojih hiš.
Čebelarski muzej v graščini
Zanimive meščanske hiše so bile zgrajene v 16. in zgodnjem 17. stoletju. To je bil čas, ko se je kraj iz trga razvil v mesto. Nekdanje pretežno lesene stavbe so nadomestile udobne, prostornejše, zidane hiše. Domovi so bili poslej znatno varnejši pred požari. Še danes so ohranjene hiše iz tega obdobja.
V času renesanse so gradbeniki tu razširili pročelja in jih obogatili s slikovitimi nadstropnimi pomoli. Skozi čas so v mestu nastajale arhitekturne posebnosti. Med njimi se odlikuje baročna graščina. Grajsko fasado so sredi 18. stoletja prekrili z odličnim štukaturnim okrasjem. Po mnenju strokovnjakov je radovljiška graščina odlično in zrelo baročno delo.
V radovljiški graščini v starem delu mesta je zdaj Čebelarski muzej. Obiskovalcem je na voljo pregled bogate tradicije slovenskega čebelarstva. Posebej v 18. in 19. stoletju je bilo čebelarstvo na Slovenskem pomembna kmetijska dejavnost.
V 18. stoletju je bil na Slovenskem med edino sladilo. Med letom 1753 in 1754 so na ljubljanski cesarski tehtnici natehtali 332,6 tone medu, dve leti pozneje pa že 418,6 tone medu.
V tem obdobju so bili posebej uveljavljeni čebelarji Peter Pavel Glavar, Anton Janša, Matija Furlan, J. Goličnik in drugi. Janša je postal leta 1769 celo prvi učitelj čebelarstva na Dunaju. V drugi polovici 19. stoletja so začeli po svetu izvažati čebelje roje. Po lastnostih boljša slovenska čebela je namreč izpodrivala tuje čebele ter v svetovni terminologiji uveljavila našo, kranjsko čebelo.
Tehniški del Čebelarskega muzeja v Radovljici prikazuje najbolj tipična bivališča čebel in čebelarsko orodje. Življenju in delu avtohtone čebele kranjske sivke je posvečen poseben prostor. Poleti lahko obiskovalci vidijo to čebelo v živo v opazovalnem panju.
Posebnost je likovni del, kjer so razstavljene številne, domiselno poslikane panjske končnice. Na bližnji Breznici pa je postavljena kopija čebelnjaka znamenitega čebelarja Antona Janše.
Linhart in Šivčeva hiša
V sobi poleg čebelarskega muzeja je v radovljiški graščini s faksimilnim gradivom in fotografijami predstavljeno pomembno delo ter življenje radovljiškega rojaka Antona Tomaža Linharta. Linhart je bil prvi slovenski dramatik, zgodovinar in šolnik.
Vredno si je ogledati tudi Šivčevo meščansko hišo iz sredine 16. stoletja. Sezidali so jo v zgodovinskem delu Radovljice in je arhitekturni spomenik poznogotskega stavbarstva.
Po obnovi poslopja so strokovnjaki odkrili vso njegovo izvirno lepoto. Fasada ima znova prvobitno poslikavo. Stavbni členi so razgibano oblikovani. Notranjost ima zanimivo stebriščno vežo v pritličju, črno kuhinjo, kaščo ter reprezentančno bivalno sobo v nadstropju. Zdaj uporabljajo to sobo za poroke, v stebriščni veži pa je likovna galerija.
Informacije:
Muzeji radovljiške občine
Linhartov trg 1, 4240 Radovljica
Tel.: 04 532 05 20
