Dražgoše, simbolni kraj začetka upora proti okupatorju

Zgodbe | feb. '12

Dražgoško bitko mnogi štejejo za simbolni začetek upora Slovencev proti okupatorju, ki se je po umiku partizanov zločinsko znesel nad vaščani, Da se poklonijo spominu na žrtve med borci in med domačini, se v to gorenjsko vas na drugo januarsko nedeljo zgrinjajo vse večje množice ljudi - letos so jih v lepem vremenu našteli kar 10 tisoč. Prihajajo mladi in stari, več sto pohodnikov se v Dražgoše napoti tudi peš, največ s Pasje ravni, od koder je decembra 1942 šel na pot tudi Cankarjev bataljon.

Na letošnji proslavi ob 70. obletnici dražgoške bitke je največ zanimanja požel 96-letni Franc Čopi Borotin, eden od dveh še živečih udeležencev bitke. Je živa priča dogodkov iz zime leta 1942, ki si jih danes, po dolgih desetletjih težko predstavljajo celo tisti, ki se vojne še spominjajo, za mlajše generacije pa so njihove zgodbe včasih na meji realnega. Le spomin na grozljivo morijo, ki se je pred slabima dvema desetletjema dogajala na ozemlju republik nekdanje Jugoslavije, nas opominja, da je mir nekaj sila krhkega in dragocenega in še zdaleč ne samoumevnega.
»Dogodke v Dražgošah je treba na veke vekov obdržati v spominu. Dražgoše so edini kraj, ki je dokazal, za kaj smo se bojevali. Za izgon okupatorja, za našo osvoboditev in za priključitev Primorske k matični domovini. V štirih letih bojev smo to dosegli,« pripoveduje Franc Čopi Borotin, ki živi v Kopru. Je prvoborec, po rodu s Primorske, tigrovec, med partizane je stopil že leta 1941 in s 26 leti postal borec Cankarjevega bataljona.

Grmelo je in pokaloKo se je decembra 1941 začela velika nemška ofenziva, so se borci odpravili proti Poljanski dolini. »Medtem je prišlo do znamenite poljanske vstaje, ko je vsa dolina odšla v partizane. V kratkem času so se oblikovale tri čete z več kot 300 možmi. Še bolj drzno smo se lotili akcij. Konec leta smo se odločili zapustiti Poljansko dolino in na novega leta dan 1942 prispeli v Dražgoše,« pripoveduje Borotin. »Prvih osem dni smo imeli mir. Čeprav mraz ni odjenjal, smo čas dobro izkoristili za počitek, zbiranje orožja in streliva. Domačini so bili v skrbeh, saj so se bali povračilnih ukrepov. Vseeno pa so nas sprejeli s toplino in sodelovali z nami. Ponoči so nam kar na položaje nosili toplo hrano in čaj. V noči z 8. na 9. januar pa se je začelo ... Bil sem na straži in opazoval Selško dolino. Pol ure po polnoči sem v daljavi zagledal snope luči, ki so se približevali Rudnemu. Naštel sem 29 vozil. Nemci iz škofjeloške garnizije so s seboj prevažali artilerijo - topove in težke ter lahke mitraljeze. Naredili so velik polobroč pod Dražgošami.
Bitke so se vrstile od jutra do večera. Vsepovsod je grmelo in pokalo.«
Borotin se zelo natančno spominja bojev in umika v pastirsko kočo na Mošenjski planini, kjer je bil v dvanajsturnem obstreljevanju ranjen. »Zadelo me je v levi komolec. Uspelo nam je zdržati do noči in prebiti obroč. Taktično smo se razporedili v manjše enote in se razpršili po terenu,« se spominja Borotin. Po okrevanju so ga poslali med partizane na Primorsko, kjer se je med drugim bojeval v tolminski četi in tam dočakal tudi osvoboditev.
Ko so se partizani umaknili iz Dražgoš, so v vas prišli Nemci in se krvavo maščevali nad nemočnimi prebivalci. Prvih 20 prebivalcev so takoj ustrelili kar pred očmi sorodnikov in vaščanov, naslednji dan so na zaselku Na pečeh postrelili še 21 domačinov, 81 vaščanov pa odpeljali v koncentracijska taborišča, nekaj v pregnanstvo, preostali so se naselili pri sorodnikih. Vas so požgali in jo zravnali z zemljo. Po vojni so jo obnovili. Danes je znano, da so nekateri domačini partizane prosili, naj se umaknejo iz vasi, nekateri pa so jih v strahu pred povračilnimi ukrepi celo prijavili Nemcem. Partizansko poveljstvo pa je odločilo, da je kraj zaradi lege zelo primeren za obrambo. Zgodovinarji menijo, da so bile prav zaradi te bitke ustavljene nadaljnje deportacije prebivalstva z Gorenjske, preložena pa je bila tudi njena priključitev k Nemčiji.