»Mami sem odpustila odhod v Egipt, nisem pa pozabila«

Zgodbe | feb. '12

»Aleksandrinke so v tistih časih, zlasti v času gospodarske krize po prvi svetovni vojni opravile važno delo, saj so kot varuške, dojilje, šivilje, kuharice, sobarice, guvernante ali spremljevalke pri bogatih evropskih družinah v Kairu in Aleksandriji z zaslužkom reševale svoje domove, kmetije in družine na Goriškem in v Vipavski dolini pred revščino ali propadom,« je najprej poudarila 78 – letna upokojena učiteljica Sonja Počkaj, hči in sestra aleksandrink Alojzije Humar – Počkaj in Brune Grossi.

»Mama je bila doma iz številne kmečke družine v majhni vasici Krvavec na Banjšicah, od koder je kot šestnajstletno dekle odšla v Gorico, kjer se je izučila za šiviljo in to delo opravljala na domu. Tu je spoznala očeta Antona Počkaja, doma iz prav tako številne kmečke družine v Slopah pri Kozini, ki je kot mizar delal v eni od tamkajšnjih tovarn. Živeli smo v najemniškem stanovanju in mama si je za razliko od skromnega in bolehnega (imel je hudo astmo) očeta želela boljšega zaslužka, da bi lahko prišla do svoje hiše. Imela je širok krog znank, ki so ji pripovedovale, kako dobro se da zaslužiti v Egiptu in tako se je kot mnoge Goričanke tudi ona odločila, da odide tja. Vendar pa je oče temu nasprotoval. A mama si je v veliki želji po boljšem življenju dala na skrivaj narediti potni list in nekega dne leta 1937, ko je oče odpeljal pohištvo v Istro, je odšla.
Doma je pustila tri otroke: dveletno Bruno, desetletnega Hermana in mene, ki sem imela tedaj štiri leta. In seveda žalostnega moža, očeta, ki je kljub temu da je bil hudo bolan, zelo lepo skrbel za nas. Prva tri leta se je k nam v Gorico priselila njegova sestra Kristina, a ko je zbolela za tuberkulozo, se je vrnila v Slope in odtlej smo ostali sami z očetom,« pravi prijazna sogovornica, ki se svojega prvega srečanja z mamo po njenem odhodu na sever Afrike spominja takole: »Imela sem osemnajst let, ko sem se vračala proti domu in iznenada so mi nasproti pritekli sosedje ter mi povedali, da se je vrnila moja mama. Bila sem zelo vznemirjena, saj je štirinajst let nisem videla in sem se je le medlo spominjala. Stekla sem v drugo nadstropje, planila k njej in jo objela. Toda imela sem občutek, da je hladna. Nisem je sprejela kot mamo. To se je zgodilo šele potem, ko se je leta 1957 vrnila za stalno. Nikoli ji nisem ničesar zamerila ali očitala. Skušala sem razumeti ta njen korak in ji kot hči odpustila, vendar pa tega nisem pozabila; predvsem zaradi očeta, ki je zaradi nepopolne družine vse do svoje smrti leta 1956, torej leto dni pred mamimo vrnitvijo, zelo trpel in jo nenehno pričakoval.«

7000 Slovenk v Egiptu
Primorska podeželska dekleta in žene so začele odhajati v Egipt v času gradnje Sueškega prekopa v šestdesetih letih 19. stoletja, ko se je povečalo število evropskih podjetnikov, ki so se naselili predvsem v obmorski Aleksandriji. Pred drugo svetovno vojno je bilo v Egiptu okrog sedem tisoč Slovenk (od tega tri četrtine v Aleksandriji), ki so uživale sloves dobrih, poštenih in marljivih delavk. Po letu 1945 se je večina aleksandrink vrnila v domovino, zadnje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Zanje so v Aleksandriji in Kairu skrbele šolske sestre sv. Frančiška, pri katerih so našle varno zatočišče in pomoč pri premagovanju različnih težav, predvsem pa pri iskanju zaposlitve.
Tudi Sonjini mami Alojziji Humar – Počkaj so službo vzgojiteljice priskrbele šolske sestre iz aleksandrijskega azila. V Egiptu niti ni hotela ostati tako dolgo in se je že leta 1940 nameravala vrniti domov. Vkrcala se je na zadnji parnik, ki je odplul iz Aleksandrije pred zaporo morskih poti zaradi izbruha vojne. Toda ta je naletel na mine, se poškodoval in potonil. »Ko smo zvedeli za to nesrečo, smo bili prepričani, da je skupaj z ladjo potonila in umrla tudi naša mama, saj celih pet let nismo več slišali zanjo. Vendar pa smo kmalu po končani vojni prek Vatikana dobili njeno sporočilo, da se je srečno rešila, da je živa ter da spet dela kot vzgojiteljica. Začeli smo si dopisovati in mama nam je znova pošiljala denar in pakete.
Zaposlena je bila pri zelo bogati družini Sursock, ki niso imeli tovarn le v Egiptu, ampak tudi v Španiji in Franciji. Zato so veliko potovali in z njimi tudi mama, ki je čuvala njihova dva sinova Roberta in Ruckyja. Družina je bila tako premožna, da je imela 40 služabnikov in pet avtomobilov, pri čemer je eden – skupaj s šoferjem – pripadal tudi vzgojiteljici, da je skrbela za otroka, ju spremljala v šolo, hodila z njima na sprehode in potovanja. Njeni gospodarji so v Aleksandriji živeli le poleti (od junija do septembra), medtem ko so se pozimi preselili v Kairo.

Nikoli nisem izvedela, kako se je počutila
Kakor vse aleksandrinke je bila tudi moja mama zelo pobožna. Rada je hodila k slovenskim šolskim sestram in ob nedeljah k maši, ki je bila v slovenskem jeziku, saj so jo vodili slovenski duhovniki. Pogosto je s sabo vzela otroka, ki ju je čuvala, tako da sta se polagoma tudi onadva naučila moliti v slovenščini. Njeni gospodarji pa niso nasprotovali, če je tudi doma, pred jedjo ali ob kakšni drugi priložnosti, molila v slovenščini, čeprav je znala govoriti francosko, arabsko in grško,« odstira Sonja Počkaj drobec za drobcem aleksandrijske zgodbe svoje mame, ki je leta 1953 pregovorila tudi svojo mlajšo hčerko Bruno (tedaj je imela osemnajst let), da je prišla v Egipt in nato devet let kot vzgojiteljica skrbela za hčerko arabskega veleposlanika v Kairu.
Sedemletna Sonja Počkaj se je ob bolnem in kasneje invalidsko upokojenem očetu hitro navadila gospodinjiti, za šolske pripomočke in kakšen priboljšek pa si je prislužila še s predenjem volne in pranjem perila. Ob tem je bila v šoli ves čas odličnjakinja. Najprej je hodila v goriško osnovno šolo in nižjo gimnazijo, ko pa so septembra leta 1947 zaprli meje, se s počitnic v Slopah ni več mogla vrniti domov in je gimnazijo dokončala v Kozini. Nato se je vpisala na tolminsko učiteljišče in leta 1952 dobila prvo zaposlitev v šoli na Vrhu nad Laškim, potem so jo na njeno željo zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja očeta premestili v Bilje, dve leti pozneje v Dekane in leta 1975 v Koper, kjer se je trinajst let pozneje upokojila in ostala za zmeraj.
»Ves čas pa sem bila v tesnih stikih z mamo, ki si je po vrnitvi iz Egipta kupila tisto hišo v Gorici in živela z oddajanjem štirih stanovanj v njej. Pogosto sem jo obiskovala in jo vozila na njene tako drage Banjšice, pri čemer sva med potjo vselej prepevali (bila je odlična pevka) slovenske narodne pesmi. Velikokrat sva se pogovarjali. Pripovedovala je, kako se je imela v Egiptu lepo, koliko sveta je videla, nikoli pa nisem izvedel, kako se je počutila, ko nas je zapustila. Umrla je leta 2000, stara 99 let,« pravi ena od hčera aleksandrink, za katero ima daleč največ zaslug za to, da se je ta tematika iztrgala iz dolgoletne zamolčanosti, pisatelj Marjan Tomšič z romanom o aleksandrinkah Grenko morje iz leta 2002.