Kaže spremeniti ustavo?
Ko gre v družbi kaj zelo narobe, se pogosto oglasijo ljudje z bolj ali manj domiselnimi predlogi, kaj bi bilo treba storiti, da bi deloval »sistem«. Tega smo se v prejšnjih časih dodobra navadili, ko so vodilni politični teoretiki približno vsakih deset let predlagali (in dosegli) ustavne spremembe. Seveda so se najprej dogovorili na partijskih kongresih, zatem je sledila »široka javna razprava« in nazadnje so ustavne spremembe potrdili v skupščini. Roko na srce - nekatere spremembe so bile res potrebne, vendar se bistvo družbenih odnosov z njimi ni spremenilo. Kam so nas pripeljale brezštevilne »reforme«, vemo, vendar nam je nekaj vendarle ostalo – nobena sprememba ni ogrozila temeljne socialne varnosti državljanov.
Zdajšnjo ustavo ne parlament sprejel pred dvajsetimi leti z namenom, da s tem zagotovi politični pluralizem (večstrankarstvo), tržno gospodarstvo, človekove pravice ter pravno in socialno varnost državljanov. V razmerah, ki jih označujemo kot gospodarska in politična kriza, pa je povsem na mestu vprašanje, ali se v resnici udejanjajo z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine? Ali se morda nismo znašli v razmerah, ko o vsem odloča le ozka politična elita, ki z dejanskim življenjem državljanov nima nikakršne povezave. Državljani se namreč ne moremo otresti vtisa, da smo za politike pomembni le takrat, ko se odločamo na volitvah, ko pa je volilni vrvež mimo, je spet vse po starem.
Kako doseči, da bodo izvoljeni predstavniki v resnici ravnali in odločali v dobro državljanov? Mar zahtevamo preveč, če od njih pričakujemo, da bodo spoštovali temeljna moralna načela in z nami delili usodo tako v dobrem kot v slabem. Zdaj ni tako, v parlamentu so sprejeli zakone, ki so omogočili največje prisvajanje družbenega premoženja, pa za to ni nihče odgovarjal. Še več, poslanci, ki so odgovorni za »luknjičasto« zakonodajo, so sprejeli tudi predpise, ki so jim omogočili privilegirano upokojevanje ali prejemanje poslanske plače še leto dni po prenehanju mandata. Zaskrbljenost teh »izvoljenih predstavnikov ljudstva« nad naraščanjem števila nezaposlenih in nad vse večjo revščino je zato – najbolj blago rečeno – eno samo sprenevedanje. Takega poslanca bi preprosto morali odpoklicati. A kako? V volilnem okraju, kjer je bil izvoljen, bi morali razpisati nadomestne volitve.
Politične stranke bi takemu predlogu zagotovo nasprotovale, saj so poslanci zgolj njihovi »delegati«, ki slepo ubogajo odločitve strankinega vodstva. V resnici naši družbi vlada peščica strankarskih veljakov, ki jim gre zgolj za oblast in z njo povezane privilegije. Pravzaprav bi bilo povsem enako, če bi namesto zdajšnjih 90 poslancev sedelo v parlamentu le sedem predstavnikov političnih strank. Tako bi zelo nazorno videli, za kaj se kdo zavzema, pa še veliko cenejši bi bil tak »parlamentarni sistem«. Politične stranke bi bile državnega denarja deležne v enaki meri kot nevladne organizacije, državljani pa bi se zares včlanjevali vanje zavoljo njihovih programov. Zdaj je drugače, člani strankarske organizacije na državni in lokalni ravni praviloma računajo, da se bo v primeru zmage na volitvah stranka znala oddolžiti svojim najbolj prizadevnim aktivistom.
Vodilo odgovorne politike naj bi bilo odločanje v prid državljanov. V načelu ni nič narobe s strankarsko utemeljenim parlamentarnim sistemom. Tisto, kar so avtorji pozabili napisati v ustavo, namreč je, kdo je odgovoren za sprejete odločitve. Brez takega določila pa ni mogoče najti izhoda iz krize, kajti tam, kjer so odgovorni vsi, v resnici ni nihče. Ceno zavoženih gospodarskih in političnih projektov pa nazadnje plačajo državljani, praviloma tisti z najbolj plitkimi žepi. In da ne bo nesporazuma - tako ni le pri nas, take razmere so praviloma tudi drugod po svetu.
