Cilji so nižji, gre pa za zdravje
Športna rekreacija je pojem, ki pomeni individualno ali skupinsko dejavnost za telesno in duševno okrepitev in sprostitev v prostem času. S tem naj bi človek zmanjševal posledice sodobnega (stresnega in obremenjujočega) načina življenja in dela. Predvsem pa se tako sleherni človek posveča samemu sebi.
Eden znanih slovenskih navdušencev nad športno rekreacijo in strokovni spodbujevalec je zagotovo dr. Herman Berčič, ki se pri sedemdesetih upravičeno postavlja z mladostnim videzom in predvsem z bogatim strokovnim znanjem ter s praktičnimi izkušnjami.
»Imel sem srečo,« pripoveduje o začetkih svoje poti, »da sem imel v šoli izjemne športne pedagoge in da sem hodil v tržiško telovadnico. Posvečal sem se predvsem gimnastiki, hkrati pa veliko hodil in tekal v naravi. Kot tekstilni tehnik in mojster v tkalnici v Kranju sem v nekem angleškem članku prebral, da je delavkam pri delu mogoče pomagati z gimnastičnimi vajami. Potem sem se vpisal na fakulteto za šport in se v tretjem letniku pri prof. Ljubu Jovanu usmeril v športno rekreacijo. To je bila moja življenjska odločitev za strokovno, pedagoško in znanstveno delo na tem področju. Po delu na več šolah se mi je leta 1973 ponudila priložnost, da se zaposlim na mestu asistenta na fakulteti, ki sem ji ostal zvest vse svoje življenje in z leti nenehno dopolnjeval pridobljena znanja. Tako sem potem magistriral v Ljubljani in doktoriral v Zagrebu ter razvijal predmet 'športna rekreacija'. Zanimanje za to študijsko usmeritev je bilo presenetljivo, še posebej zavoljo razvoja tega področja pri nas in tudi zaradi sodelovanja s tujimi fakultetami. Tako sem leta 2009 dobil tudi naziv zaslužnega profesorja in bil vabljen na strokovna srečanja in predavanja v Zagrebu, kar se dogaja še danes.«
Že pred desetletji so se začele mnoge rekreativne množične akcije, nastajala so številna vadišča, njegova katedra za športno rekreacijo pa je raziskovala, kakšne so posledice teh prizadevanj. S prof. dr. Krešimirjem Petrovićem sta že pred štiridesetimi leti opravila raziskavo »Trim 72«, ki je več kot potrdila prizadevanja ljudi za zdravo življenje. Pri študiju je bilo pomembno tudi povezovanje z drugimi strokami, še posebej z medicino. V zadnjih dveh desetletjih se je zvrstilo kar osem slovenskih kongresov športne rekreacije z različno tematiko. »Še posebej veliko zanimanja je bilo za posvet o športu starejših za danes in jutri,« poudarja dr. Berčič in dodaja: »Izdali smo poseben zbornik o temeljnih načelih športne rekreacije za kakovostno življenje ljudi v poznejših letih. Temu je sicer posvečal veliko pozornosti že starosta slovenskega športa prof. Drago Ulaga, katerega spoznanja sem skušal s sodelavci nadgrajevati.«
Koristna sta zlasti hoja in plavanje
Seveda nas je zanimalo nekaj njegovih najpomembnejših napotkov. »Zjutraj je treba opraviti 20 do 30 minut gimnastičnih vaj, in to dvakrat ali trikrat na teden, še bolje pa vsak dan. Treba se je gibati - tudi s hojo v naravi. To je v bistvu najboljša rekreacija, še posebej pri starejših, ki imajo težave s sklepi. Nasploh pa je hoja najbolj priporočljiva aktivnost pri tistih, ki niti lahkotnega teka ne zmorejo več. Če se kdo vrsto let ukvarja s kolesarjenjem, lahko s tem nadaljuje, kar velja tudi za smučanje in druge zahtevnejše športe. Vendar se mora vsakdo ravnati po svojem znanju in funkcionalnih ter motoričnih sposobnostih, kot so moč, gibljivost, ravnotežje in koordinacija gibov. Slednje si lahko vsakdo ohranja in pridobiva z vadbo v fitnesih. To lahko zagotovim tudi na podlagi svojih izkušenj. In sploh ne drži, da si po 65. letu ni mogoče pridobivati mišične moči. Pri izbiri športov pa je treba vedeti, da naj se starejši izogibajo eksplozivnim gibom, napornim vajam za moč in hitrost ter športom, pri katerih je treba kar najhitreje reagirati (košarka, nogomet, boks itd.). Še posebej odsvetujem, da bi se kdorkoli v teh letih šele začel ukvarjati s temi športi. Povrhu se nam z leti znižujejo cilji predvsem zato, ker imamo nenehno pred očmi naše zdravje in dobro počutje. Nihče, ki je starejši od 65 let, ne bi smel zanemarjati gibalne dejavnosti, pravi sogovornik in doda »In veseli me, da je iz dneva v dan vse več zagovornikov usmeritev, za katere sem se sam zavzemal.«
In kako je s planinskimi turami, me je zanimalo. »Zakaj ne? Na mnoge znane ture se lahko odpravijo tudi starejši ljudje, če imajo le dovolj kondicije in so ustrezno opremljeni. Če pa kdo ne more hoditi v hribe, naj gre na sprehod iz Planice v Tamar, denimo. Predvsem pa bi vsakomur priporočal plavanje. Mnogi starejši se sploh ne zavedajo, kako zelo koristno je plavanje za njihovo zdravje. Seveda pa ne mislim na kopanje in namakanje, temveč na plavanje v pravem pomenu besede. Koristne panoge so tudi nordijska hoja, hoja in tek na smučeh, balinanje, kegljanje, čolnarjenje, ribolov in druge panoge.«
Premagajmo ovire
»Bolezen nas v teh letih zagotovo ovira. Toda ko smo analizirali motive za športno udejstvovanje, smo ugotovili, da so na prvem mestu zdravje, dobro počutje, razvedrilo, prijatelji, prijetna družba ... Ravnovesje pa je treba doseči tudi v duhovnem smislu, kar vse skupaj pripomore h kakovostnemu življenju starejših. Z gibanjem se zagotovo krepijo vsi človekovi organski sistemi – srce in ožilje, dihala, kostno-sklepni in živčno-mišični, izboljšujejo pa se tudi funkcije živčevja in možganov itd. Prav profesor Ulaga je nenehno opozarjal, da je treba s športno rekreacijo spodbujati tudi umske sposobnosti in vključevati sive celice. Dejal je, da hoja naredi človeka za modreca in poeta. In res je, da so mnogi znanstveniki, tudi Einstein, med snovanjem novih idej posvečali izjemno pozornost sprehodom in gibanju. Tudi meni se je na planinskih in gorniških poteh porajalo veliko zamisli. In zagotovo raznovrstne športno-rekreativne dejavnosti ugodno vplivajo zlasti na srce, ožilje in dihala, ohranjajo pa tudi motorične sposobnosti, kot so moč, gibljivost, ravnotežje in koordinacija gibanja. Dokaz za to je bil naš olimpionik Leon Štukelj. Vendar bi priporočil vsakomur v tako imenovanih poznejših letih, da se na začetku hoje ne sili preveč in naj se najprej ogreje, na koncu hoje pa sprosti. Vsaj za pol ure pa naj pospeši tempo in posledično tudi krvni obtok. Še posebej pa priporočam uporabo palic za nordijsko hojo, pri čemer je pomemben dolg korak in pospešen ritem. To lahko ugotavljamo tudi z merjenjem srčnega utripa, ki pa pri starejših naj ne bi presegal 120 udarcev na minuto. Seveda pa v zrelih letih ne priporočam kajenja, pretiranega pitja alkohola in uživanja drugih psihoaktivnih snovi,« pravi prof. dr. Herman Berčič.
