Od skale do skalnjaka

Od skale do skalnjaka

Prosti čas | feb. '12

Vrt je kot mozaik, kot preplet žive in nežive narave, skalnjak ali alpinetum pa je za marsikoga vreden toliko kot največji biser v ogrlici. Divje rastoče rastline visokogorskega sveta z vseh koncev Zemlje v naravi rastejo iz komaj žive travne ruše nad gozdno mejo, iz komaj opaznih skalnih razpok, po meliščih pod stenami. To lepoto prenašamo v vrt, čeprav so nekatere rastline nevajene nižinskih razmer. Slovenska narodna pravi nekako takole: ko pomlad se bliža, svoj vrtec gradim … Kaj ne bi veljalo to tudi za snovanje ali dopolnitev skalnjaka?

Slovenski vrtnarji pohodniki seveda najbolje poznamo naše in nekoliko še evropske Alpe, a visokogorsko rastje po vrtovih ne izvira le od tod, temveč tudi iz pogorij drugih delov sveta, rečemo pa jim vendarle alpinke. To ime uporabljamo za tiste rastline, ki so že zavoljo nizke rasti primerne za skalnjak, pa tudi za nekatere čebulnice manjše postave. Z njimi oblikujemo zelo privlačne zasaditve in barvito cvetje je le še dodatna lepota in popestritev. Če se v nekoliko večjih skalnjakih odločamo za lesnate rastline, vedno izbiramo pritlikave oblike. V kislem bo izstopala azaleja ali sleč, sicer pa so pomembni pritlikavi iglavci različnih rodov, začenši z domačim ruševjem (Pinus mugho) v kateri od posebno kompaktno rastočih sort. Rastline so vsaj v zakoreninjenih načelih našega vrtnarstva v skalnjaku prevladujoč element in vse neživo je dodatek. Pravo nasprotje pa so vzhodnjaški skalnjaki, kjer so slikovite skale skoraj poosebljene, kjer je obilo peska in so skoraj ali celo popolnoma brez rastlin.

Kamnine so skelet
Ta naj bo trdna opora vsem drugim elementom, zato se pri snovanju skalnjaka izogibamo mehkim kamninam, kot so kredni apnenci in navadni skrilavci. Če je le mogoče, uporabimo kamenje in skale iz okolice, ker se tako skalnjak nevsiljivo zlije z okoljem. Pri večjih kosih je pomembno upoštevati tudi transportne stroške. Amorfne oblike prvotnin so tudi manj primerne, zato po možnosti izbiramo plastovite in že po videzu strukturirane kamne.
V naravi radi občudujemo apnenčaste skale, ki jih je izoblikovala voda in jih včasih najdemo pri preprodajalcih in v vrtnih centrih. Zelo primerni so peščenci s plastovitimi vzorci. Kdor lahko pride do tufa (porozne usedline vulkanskega pepela in drobcev kamnin) ali lehnjaka, naj si le privošči »majhno dragocenost«. V te mehke kamnine zlahka izvrtamo sadilno mesto za katero od rastlin, ki potrebuje zelo odcedno rastišče. Upoštevanja vreden je izbor kamnin po zahtevani talni reakciji rastlin, ki jih nameravamo zasaditi. Zelo poučen je lahko ogled skalnjaka botaničnega vrta v Pivoli pri Mariboru, ki je zgrajen iz treh različnih kamnin, ločenih po rastlinskih potrebah. Že od začetka torej ugotavljamo, da za skalnjak pač ni dober prav vsak kamen. Nalašč pa tokrat sploh ne načenjamo teme o posebnih, skalnjaku podobnih zasaditvah, kot so suhozidi, škarpniki, kamnita korita, miniaturne združbe v skodelah.

Začenjamo z drenažo

Skalnjak najbolje učinkuje, če je postavljen na brežini. Če pa je na voljo le ravnica, bo pač tam nastala umetna vzpetina, ki ima celo to prednost, da je eno pobočje čisto južno, nasprotno pa gleda v severne osoje. Tako je lahko zasaditev pestrejša. Nikoli pa ne bi smeli umeščati skalnjaka na mokrih tleh, saj bi se težke skale zanesljivo ugrezale. Če je treba, poskrbimo za drenažo, za odvajanje grozečih nižinskih ali priložnostno dotekajočih meteornih voda. Odtekanje odvečne vode si zagotovimo s 15 centimetrov debelo plastjo grušča ali zdrobljene opeke. Čez naj pride narobe obrnjena travna ruša ali plast sintetične koprene, znane kot vrteks. Tako se drenažna plast ne bo mašila.

Postavljanje kamnov
Za lažjo predstavo končne postavitve si mnogi pomagajo s pomanjšano maketo iz manjših kamnov ali stiropora. Različno velike kamne postavimo v več ravneh, manjše pa združujemo v skupine. Težke in grobe skale prestavljamo pazljivo, v rokavicah in varni obutvi. Po potrebi si pomagamo z vzvodnim premikanjem, če ne gre drugače, naj priskoči na pomoč sosed z mini bagrom. Najprej postavimo največje skale, nato dopolnjujemo z manjšimi ter posnemamo naravni videz. Paziti moramo, da sedimentne plasti pri vseh potekajo v isti smeri. Ko je končano ogrodje, sadilna mesta zasujemo s primernim substratom ter rahlo potlačimo.

Izbira rastlin
Količkaj izčrpno naštevanje bi zavzelo bistveno več prostora, kot ga imamo na voljo, saj je izbira resnično velika. Zato je moje priporočilo hudo pomanjkljivo. Naj omenim predvsem nekaj tistih rastlin, ki prenesejo zelo bazična tla, saj je pri nas več apnenca kot vulkanskih kamenin. Nekaterim najbolj znanim rodovom in vrstam se preprosto ne maram izogniti in njihova priljubljenost je odsev rastlinske prilagodljivosti. Tako skoraj v vsakršnem okolju dobro uspevajo aubrietije (Aubrietia) v številnih sortah, ki dejansko v našem okolju niso nobena redkost. K njihovim odtenkom zanesljivo sodi rumenocvetna križnica grobeljnik s strokovnim imenom Aurinia saxatilis. Nekatere nizke zvončice so kot nalašč za skalnjak, a znamenita Zoisova (Campanula zoysii) je le za najbolj izkušene. Večina majhnih vrst in sort nageljčkov (Dianthus) je tudi priporočljiva. Sončece (Helianthemum) in planika (Leontopodium alpinum, za nižine še boljša L. souliei) tudi rasteta iz apnenca, podobno kot Kluzijev in pomladni svišč (Gerntiana clusii, G. verna). Levizije (Lewisia) so lepe priseljenke z ameriškega Skalnega gorovja, vendar slabo prenašajo zimsko mokroto. Zelo vzdržljivi so vsi netreski in homulice (Sempervivum, Sedum), vse sorte materine dušice in vrste maka, ki zacvetijo tudi po naših gorah.

Primerne čebulnice

Dovoljeno je vse, kar ni previsoko in kar je komu všeč! To so lahko že najnižje vrste botaničnih narcis, vsi žafrani, hrušice (Muscari), mali in veliki zvončki (če je vsaj pomladi primerno mokro) in nekateri botanični tulipani. Nadvse priporočljiva pa je skupina nizkih čebulnih perunik (izvirajočih iz Iris reticulata, I. histrioides), ki se same razraščajo in vsako pomlad znova zacvetijo. Čebulice majhne rumenocvetne vrste Iris danfordiae pa je treba vsako jesen znova dokupovati, ker po cvetenju razpadejo na kupček necvetnega drobiža. Manj znana, vendar lepa čebulnica z belo modrikastimi cvetovi je Ipheion uniflorum. Med gomoljnicami je skoraj nepogrešljiva ozimika (Eranthis hyemalis), med prvimi pa so tudi petelinčki, predvsem sorte s poreklom v Corydalis solida.

Zasajanje skalnjaka

Če rastline za skalnjak kupujemo, naj bodo vedno vzgojene v posodah, da imajo koreninsko grudo. Rastline temeljito zalijemo in pustimo, da se odcedijo. Pravilnost razporeditve preverimo z razpostavljanjem lončkov z rastlinami na mesta, kjer naj bi jih posadili. Pri presoji medsebojne razdalje upoštevajmo obliko in razrast rastlin. Pri izlončenju pregledamo korenine ter se prepričamo o morebitni prisotnosti škodljivcev (rade se ugnezdijo ličinke majskega hrošča in trsnega rilčkarja!) ter takoj ukrepamo. Sadilne jame morajo biti primerno velike za koreninske grude. Posajene rastline rahlo zatlačimo, koreninski vrat pa naj bo tik nad substratom, da je prostor še za končno plast gramoza ali grobega peska. Na tržnici ali v svojih nasadih morda najdemo kaj všečnega z golimi koreninami, pri tem pa moramo paziti, da se rastlina ne izsuši, pred sajenjem pa korenine vedno namočimo v vodo. To zaleže več kot izgovor, da bomo takoj po sajenju zalili. Vsekakor mlade zasaditve redno zalivamo, dokler se ne primejo, potem pa ponavadi lahko dolgo vzdržijo brez dodatne moče, saj imajo po naravi v globino segajoče koreninske sisteme.

Dokončni videz
Po dokončani zasaditvi površino okoli rastlin in med kamni zasujemo z gramozom ali grobim peskom, ki naj se ujema s skalami osnovne postavitve. To posipavanje ima več namenov. Okolica rastlin je naravna in se ujema s kamni bolj kot gola prst, onemogoča razrast plevelov, izboljšuje drenažo in preprečuje odnašanje substrata ob nalivih in pri zalivanju. Ta plast naj bo debela vsaj dobra dva centimetra, kjer posnemamo melišča, pa do 5 centimetrov. Ko skalnjak leto dni ali več po zasaditvi dobi svojo končno podobo, ob pletvi sodi med vzdrževalna dela tudi skrb, da morebitne bujnejše rastline pretirano ne zaraščajo kamenja, ki naj odseva bistvo nasada.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media