Na Javorov vrh in Potoško goro

Prosti čas | feb. '12

Prelep svet se odpre ko se znajdemo pod vznožjem gorskega masiva Storžiča, Zaplate, obeh Kočen in Grintavca. Tam, kjer se konča Kranjsko polje, preden cesta zavije v ozko tesen doline Kokre, ki povezuje z Jezerskim, ki je bilo vse do konca prve svetovne vojne del Koroške, so povsod naokrog zaplate in vzpetine, povezane z skrivnostnimi izročili. Na podaljšanem grebenu, desno od Zaplate, so Javorov vrh, Potoška gora in Sv. Jakob, ki so naš današnji cilj.

Zaplata je skupina vrhov (najvišja sta Srednji vrh s 1853 in Cjanovca s 1820 metri), ki se dvigajo nad Preddvorom in je znana po izstopajočim gozdičku sredi travnatega pobočja. Ljudsko izročilo pravi, da sta se dva kmeta trmasto prepirala za gozd, dokler ni eden izmed njiju v jezi zavpil: »Hudič naj ga vzame!« V trenutku so se besede uresničile in kmeta sta le še prestrašeno strmela za peklenščkom, ki je z gozdom na hrbtu dirjal proti goram. Ravno je prišel do sredine Zaplate, ko je pri Sv. Jakobu zazvonilo dan. Hudič je izgubil moč in spustil breme sredi hriba. Tako so si ljudje po svoje razlagali nastanek gozdnega osamelca, ki je danes zavarovan gozd z zanimivim rastjem.
Na obrežju gorskega jezera Črnava leži grad Hrib, eden izmed številnih fevdalnih dvorov, ki so ob koncu srednjega veka zrasli na slovenskih hribih. O njem je že pred 300 leti pisal tudi J. V. Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske. Ob gradu se nahaja Jesenov drevored, ki mladoporočencema, ki se pod njim sprehodita, jamči 50 let zvestobe. Po pripovedki je poročni drevored nastal, ker je nekoč na gradu Hrib služboval vrtnar, ki je bil zaljubljen v grajsko gospodično. Zaradi stanovske razlike je taka ljubezen veljala za prepovedano, zato sta se skrivaj sestajala v drevoredu. Ker so le drevesa imela razumevanje za njuno ljubezen, so prepletla svoje veje tako, da sta ostala skrita očem. Ko je grajska gospoda začutila moč njune ljubezni, je dovolila v poroko. Zakon je bil srečen in je trajal 50 let, do smrti grajske gospodične.

Po poteh Josipine Turnograjske
S ceste Kranj – Jezersko, preden le ta potone v sotesko doline Kokre, zavijemo levo v smeri Preddvora. Po tej cesti peljemo le nekaj metrov, nato zavijemo desno v smeri za vas Potoče; peljemo skozi strnjeno naselje do križišča cest, s katerega se levo odcepi cesta k gradu Hrib in jezeru Črnava, desno za vas Potoče, mi pa peljemo naravnost pod pobočja Zaplate. Pri znamenju zavijemo desno in nekaj metrov levo za gradom Turn, v katerem že nekaj desetletij deluje Dom starejših občanov Preddvor, parkiramo.
Grad se prvič omenja leta 1408, v sedanji zasnovi pa je bil zgrajen po predvidevanjih v 14. stoletju. V začetku 15. stoletja je bil v lasti grofov Celjskih. Za časa bojev med Habsburžani in Celjskimi je bil močno poškodovan, nekaj let za tem pa so ga poškodovali še Turki. V burni zgodovini je grad menjal več lastnikov. Leta 1793 je grad kupil Martin Urbančič, ded kasnejše znane slovenske pesnice in pisateljice Josipine Urbančič – Turnograjske. Umrla je stara komaj 21 let zaradi ošpic. Le eno leto je bila poročena z Lovrom Tomanom, živela pa sta v Gradcu, kjer je tudi pokopana. Tam ima štiri metre visok spomenik, kopija le tega stoji na vrtu pred gradom Turn. Nad gradom, nekaj deset metrov visoko, med takrat raslimi lipovci je sanjarila in ustvarjala v tako imenovani senčnici.

Od Josipinine senčnice krenemo po označeni poti skozi gozd, prečimo cesto in nadaljujemo s hojo strmo navzgor. Na poti večkrat prečimo novo gozdno cesto. Po dobri uri hoje po označeni gozdni poti pridemo do razcepa potk. Izberemo zgornjo in se povzpnemo do naslednjega križišča poti. Z leve pripelje pot od Sv. Jakoba, mi pa nadaljujemo strmo navzgor, kamor nas kažipot usmeri na Potoško goro. Petnajst minut hoje in smo na sedelcu pri kažipotih. Levo pelje ozka steza k razgledni točki, s katere je lep pogled na južna pobočja Zaplate s Hudičevim borštom, desno je potka za Potoško goro, naravnost pa na Javorov vrh (1434 m), ki ga od tu dosežemo v dobri uri. Po krajšem vzponu po zahodnem pobočju Potoške gore smo ponovno na sedlu, na katerem je pravo križišče različnih smeri. Desno je pot na (1283 m), po kateri se bomo vračali, navzdol proti vzhodu je pot k planinski koči na Čemšeniku, naravnost po grebenu pa poti za Javorov vrh in naprej za Kališče in Storžič.
Smerokaz pravi, da je do vrha še 30 minut. Čez čas nas pot, ki poteka skozi gozd, pripelje do razpotja. Zavijemo nekoliko desno na pot, naravnost Srednji vrh in Kališče, ki pelje na vrh. Gozdna pot se rahlo vzpenja, z orientacijo ni več težav, saj pot večinoma teče po grebenu. Še razpotje in desno. Po desetih minutah smo na vrhu in pri vpisni knjigi. Vrh ponuja omejen razgled na Ljubljano, greben Cjanovice in Kočno. Počitek in spust do sedla, kjer nas pot usmeri na Potoško goro, ki jo dosežemo v dobre pol ure. Vrh nudi le klopco za počitek in smerokaze. S Potoške gore se spustimo strmo navzdol po gozdu in senožetih, s katerih so prelepi pogledi na Kranjsko polje in vasice pod Storžičem in Zaplato. V slabem vremenu je pot drsna, zato previdnost ne bo odveč. Kmalu smo na razpotju, s katerega zavijemo desno k cerkvici sv. Jakoba. Zapisi o njej segajo v 15. stoletje. Notranjost je poslikana z gotskimi freskami, na katerih so prizori iz biblije z podobo sv Krištofa. Ob cerkvi na pogorišču nekdanje mežnarije stoji planinski dom Iskra, od tam se spustimo do izhodišča po eni izmed označenih poti.
Za krožno pot bomo porabili slabih pet ur. Pot je dobro zarisana v Atlasu Slovenije, na strani 79 (leto izdaje 2005) in na zemljevidu Karavanke-osrednji del.


Vredno ogleda
Grad Brdo pri Kranju
se nahaja ob cesti Britof-Predoslje-Kokrica. Renesančni grad je v začetku 16. stoletja dal postaviti Jurij Egkh, tedanji goriški deželni glavar in kranjski vicedom. Nadstropni dvorec s štirimi izstopajočimi vogalnimi stolpi in vmesnimi trakti je bil večkrat prezidan, pogosto pa je menjal tudi lastnike. Sredi 18. stoletja je prešel v last baronov Zoisov, od leta 1935 pa je bil last kneza Pavla Karađorđevića. Po 2. svetovni vojni je grad postal slovenska rezidenca Josipa Broza Tita, po osamosvojitvi Slovenije pa služi v protokolarne namene Vlade RS.

Razkošni Grad Strmol
stoji na manjši vzpetini ob cesti Visoko-Cerklje na Gorenjskem. Z grajskim parkom in jezerom je dobro ohranjena in izjemno slikovita celota; leta 2004 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Strmol je poleg Snežnika edini grad, ki ima poleg arhitekture v celoti ohranjeno vso notranjo opremo in spada med redke gradove v Sloveniji, ki so v vsej svoji zgodovini ohranili slovensko ime.

Nekdanji dominikanski ženski samostan Velesovo s cerkvijo Marijinega oznanjenja se nahaja v bližini gradu Strmol, v zaselku Adergas. Ustanovili so ga lastniki gradu Kamen. Že v srednjem veku je samostanska cerkev slovela kot božja pot. Turki so samostan požgali in sestre dominikanke odpeljali v suženjstvo; leta 1782 ga je Jožef II. dokončno razpustil. Ostankov samostana se drži cerkev Marijinega oznanjenja, z najstarejšim romanskim kipom Marije s krono. Tukaj hranijo tudi najstarejši omarični tip jaslic pri nas.