Kot pravljica z dobrim koncem

Zgodbe | feb. '12

Kapševi iz Novega mesta so zdravniška družina. Oče Peter je specialist pulmologije in tudi kardiologije, sin Rafko je specialist intenzivne medicine, mlajši sin Peter pa specialist psihiatrije. V tem »medicinskem« spletu je bila tudi pokojna žena in mama Elica kot medicinska sestra. Samo hčerka Liljana ni šla po poteh medicine.

Začetki priljubljenega zdravnika Petra Kapša so bili prav v vsem sila neobičajni. Rodil se je v majhni belokranjski vasici Hreljin, ki je danes ni več. Oče je padel v vojni, mama pa se je morala sama znajti s tremi sinovi. Da bi jim omogočila štipendijo, je kmetijo »dala v ljudsko premoženje«. Peter se je odločil, da bo učitelj, toda sprejemnih izpitov na novomeškem učiteljišču ni naredil. Priden, kot je, se je do naslednjega leta, ko naj bi vnovič poskusil na učiteljišču, zaposlil kot monter v Elektru Kočevje. Ker se je izkazal, so mu šefi priporočili železniško industrijsko šolo v Mariboru, kjer je bila njegova usmeritev industrijsko strojno ključavničarstvo s poudarkom za železnice. Stanoval je v dijaškem domu in se pridno učil. Spoprijateljil se je z vzgojiteljem, ki je takrat delal večerno višjo gimnazijo, kamor se je vpisal tudi Peter. Po končanem zaključnem izpitu je postal ključavničar, odšel domov z zapiski za 6. razred gimnazije, se vse poletje učil in jeseni naredil izpite čez ta letnik ter se redno vpisal v 7. razred gimnazije. Ker pa je želel šolo čim prej končati, je vzporedno hodil še v večerni 8. razred gimnazije. V istem šolskem letu je tako končal oba letnika gimnazije in maturiral. Nato je v Ljubljani študiral strojništvo, tako se je hitreje vračal v Novo mesto, kjer je njegovo dekle Elica že delala v bolnišnici.
Ko pa je Elica zanosila, se je odrekel študiju in se tudi sam zaposlil v bolnišnici, čeprav žena tega ni želela. Ob delu se je odločil za študij rentgenskega tehnika, saj so ta kader potrebovali in seveda je tudi ta študij hitro končal. Pa si je rekel: zakaj ne bi bil zdravnik!

Tudi medicina ob delu
Ob delu se je vpisal na medicino - vmes pa je poučeval predvojaško vzgojo na vseh novomeških srednjih šolah (te kvalifikacije je pridobil pri vojakih). In tudi medicino je končal skupaj z rednimi študenti! Sledila je še specializacija za pulmologijo in ker so k njemu pogosto prihajali pacienti s težavami srca in žilja, se je odločil še za ta študij. Priljubljeni zdravnik pa je kmalu dobil še direktorsko mesto – najprej zdravstvenega doma, kasneje tudi bolnišnice in celotnega zdravstva na novomeškem območju. Toda kljub temu se ni hotel odpovedati delu v ambulanti. Ljudje so ga vzeli za svojega in mu tudi zaupali.
Nenadna bolezen in smrt žene Elice ga je močno potrla. Otroci so se trudili, da bi mu vdahnili nekaj več veselja do življenja, pa sprva ni šlo. Z vnuki pa se je vračalo tudi veselje. Počasi se je odločil za novo življenjsko sopotnico. »Marija skrbno neguje naša družinska srečanja. Tako smo ostali trdno povezani – vsi trije otroci s svojimi družinami in midva. Imamo se resnično radi.«
Peter Kapš enkrat na teden še dela v ambulanti, toliko pač, da ne izgubi stika s svojo stroko in pacienti, ki so ga kar posvojili. Z njimi se pošali, jim prisluhne, jih usmerja … In še vedno piše; napisal je 20 knjig, zvečine strokovnih. Avtobiografsko delo Primarij s Hreljina pa je posvetil svojim osmim vnukinjam in vnukom.

Priporočila o vinu, čokoladi, vodi in čaju
To, kar so sicer zdravniki potihoma priznavali, je Peter Kapš povedal naglas v svoji knjigi o vinu. V njej namreč argumentirano zagovarja, da je kak kozarček vina ob hrani čisto OK. »Še zlasti rdeče vino je bogato z antioksidanti,« poudari. Kasneje so tudi na zdravniških kongresih potrdili, da je še zlasti zvečer dobro popiti kozarec rdečega. Knjiga je bila – kljub začetnim zadržkom – tudi med kolegi dobro sprejeta. Zato je nadaljeval s pisanjem. »Preučevanja medu, ki tudi vsebuje antioksidante, sem se lotil temeljito. Veliko sem preštudiral, spraševal …« In spet je nastala odmevna knjiga. Peter Kapš priporoča vsak dan vsaj žlico medu, in to pred jedjo. »Med pa mora biti raztopljen v tekočini – vodi ali čaju, sicer lahko draži želodčno sluznico,« nas prijazno opozori. Ker so antioksidanti tudi v čokoladi, se je lotil raziskovanja tudi tega greha. »Čokolada, kjer je vsaj 70 odstotkov kakava, prepreči strjevanje krvi, zato jo priporočam. Poleg tega pa čokolada spodbuja hormone sreče in je tudi afrodiziak. Kralj Majev jo je redno užival, zakaj je ne bi tudi mi!«
Omeniti pa moramo tudi njegovo knjigo o vodi. »Pomembno je, da veliko pijemo, toda pri starejših ljudeh z leti usiha center za žejo, zato pogosto ne občutijo žeje. Telo pa je žejno in ker ima svojo inteligenco, za vitalne organe posrka vodo iz drugih delov telesa. Pomanjkanje vode pa lahko tam povzroči različne težave. Te se lahko pokažejo tudi kot povečan holesterol. Zato je nujno piti veliko tekočine, četudi ne čutimo žeje.« Telo pa »odžejamo« tudi s pravim čajem (zeleni, črni in rumeni), ki je tudi vir antioksidantov.
»Težko smo nagovorili očeta, da se mora odreči dela v vinogradu,« pravi starejši sin Rafael. Končno ga je dal v najem. Pri delu med trtami je sicer zelo užival, toda postopno je postalo pretežko. Otroci imajo svoje družine in svoje dolžnosti, zato bi se težko posvečali še trtam, se zaveda. Vsa družina pa se rada vrača v tisti rajski konec sveta, kjer potekajo številna druženja in vsa družinska praznovanja. Tudi čebelnjak je oče precej zmanjšal, toda še vedno je čebelar. Zase pravi, da je bil zahteven do otrok. »Od nas je pričakoval, da bomo uspešni. Ni bil strog, bil pa je zahteven,« se strinja Peter, najmlajši od otrok.

Internist Rafael in psihiater Peter
Oba, Rafael in Peter pravita, da sta izbrala medicino, ker sta to področje pač poznala od doma in zato sta se v njem počutila varna. Pa tudi zato, ker imata rada ljudi. Čeprav sta Rafka starša opozorila na težke plati zdravniškega poklica, je medicina zmagala. Sestra Lilijana je šla v družboslovno smer, Peter pa spet v medicino.
Primarij Rafael Kapš je specialist internist in predstojnik internistike v novomeški bolnišnici. Moti ga, da se mešajo pojmi intenzivna nega, oskrba itd, kar je posledica površnih prevodov iz angleščine. Zato zagovarja termin intenzivna medicina. »To je zelo zahtevna veje medicine, saj narekuje hitre odločitve, ki pogosto niso enostavne. Za težke primere se odločamo tudi v konziliju; en sam človek težko nosi breme tako velike odgovornosti. Na teh oddelkih je srečanje s smrtjo pogostejše; če se z leti človek zna sprijazniti z naravno potjo življenja, pa se nikoli ne more sprijazniti s smrtjo mladega človeka. Takrat vsi jočemo; vsak se stisne v svoj kot …«
Rafael ima lepe spomine na otroštvo, del tega je preživel pri stari mami ob Kolpi, kjer je za pastirsko delo kot plačilo dobival jajca. Atletiko je zamenjal za kajak; ko bo pa upokojen, bo igral golf in … »Verjetno bom imel čebelnjak.« Tako kot on pomaga očetu, bodo verjetno njemu pomagali njegovi štirje otroci – pri njem sta ostala tudi oba otroka iz prejšnjega zakona.
Specialist psihiatrije Peter Kapš se je najprej želel odločiti za nevrologijo; toda v bolnišnici, kjer je bil zaposlen, so mu predlagali čisto psihiatrijo, saj niso imeli psihiatra. »Že na fakulteti mi je bilo to področje všeč; še zlasti zaradi drugačnega odnosa do pacienta in tudi med kolegi.« Pred osmimi leti je odprl zasebno ordinacijo. Predstavljam si, da je spričo številnih stresnih situacij v družbi verjetno tudi pacientov vse več ... »Klasične duševne bolezni, kot sta bipolarna motnja ali shizofrenija, so manj odvisne od zunanjih vplivov; je pa zaradi omenjenih vzrokov več depresije.« Sicer pa pravi, da je besedo depresija uporabljamo prehitro, tako kot tudi izraz demenca. »Potrtost še ni depresija. Potrtost je čustvo, depresija pa je klinični sindrom, ki traja nepretrgoma skozi daljše obdobje in ima še druge simptome – občutek tesnobe, tudi jeze in nestrpnosti. Včasih se depresija ne izrazi skozi potrtost, ampak se pojavijo bolečine po vsem telesu …« In podobno tudi vsaka raztresenost ali pozabljivost še ni demenca. »To je kronična, napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, pa tudi sposobnosti govornega izražanja in presoje …«
Peter kot najmlajši od otrok se spominja izletov v očetovo domačo vas in njegovih pripovedi. »Naš oče je realen in dokaj optimističen, zato zna sprejemati življenje s pozitivne strani. Tudi zato sem njegove pripovedi dojemal kot pravljico z dobrim koncem.«