Janez Hočevar Rifle – radost do življenja

Zgodbe | feb. '12

Če bi bil igralec Janez Hočevar Rifle danes star 27 let in ne 72, ki jih je dopolnil 1. februarja, bi se gotovo udeležil največjega šova talentov, ki jih množično prirejajo pri nas in v svetu, in nedvomno bi na njem tudi zmagal. Boginja, ki podeljuje talente, ga je bogato obdarila. Ima absoluten posluh, lahko bi postal violinist ali operni pevec. Oder obvlada tako dobro, da ga lahko zapolni čisto sam, ob tem in publiki ne bo nikoli dolgčas, kar je potrdil s številnimi monodramami. Uvršča se med vrhunske slovenske igralce, kar je dokazal s številnimi in nepozabnimi vlogami v gledališču, na filmu, televiziji in na radiu. Mimogrede, arhiv Radia Slovenija hrani kar 351 del z njegovim glasom. Njegova odlika pa je predvsem ta, da obvladuje vse zvrsti in žanre ne glede na medij, v katerem nastopa. Slovencem se je prikupil s preprostostjo, ljudskostjo, z optimizmom, dobro voljo, očarljivo šaljivostjo in iskrenostjo. Njegov poseben dar pa je tudi veselje do življenja.

Ob kulturnem prazniku ne gre brez vprašanja: Rifle in Prešeren?
Zdi se mi zelo pomembno, da ima vsak Slovenec svoj odnos do našega velikega pesnika in nič hudega, če je teh odnosov toliko, kolikor je ljudi. Moti pa me, da Prešerna in njegovo poezijo pogosto zlorabljajo za najrazličnejše manipulacije, predvsem politične in narodnostne. Tega pa res ne maram.  

Menite, da je lahko Prešeren aktualen tudi v 21. stoletju?
Absolutno! Čedalje bolj.

Kaj vas v njegovi poeziji presune, gane?
Veliko bolj kot njegove visoke ideje in filozofija se me človeško najbolj dotakne njegova intimna poezija, ker je toliko vedel o bolečinah, pa tudi radostih. Ta občutja so tako globoko človeška, da se ne bodo nikoli spremenila, vsak jih bo vedno doživljal po svoje. To je res dragoceno.

Upam, da zdajšnjim učencem ne bodo priskutili Prešerna tako, kot so ga nam, ko smo se pri petnajstih letih morali na pamet učiti Slovo od mladosti, ki pa je najstniki pač še ne morejo razmeti?
Seveda, v najstniških letih nismo mogli razmišljati o starosti in poslavljanju, a tudi sicer so bili pristopi nekaterih mojih učiteljev tako nemogoči, da je čudež, da sem sploh izdelal kako šolo.

Se spomnite še kakega primera iz razlage Prešernovih poezij, ki vam je v glavi ostal zapisan kot vrhunec neumnosti?
Še vedno mislim, da je vrhunec neumnosti to, da smo se morali njegovih pesmi učiti na pamet. Ker sem imel dober posluh, mi je to pri učenju seveda pomagalo, a vsebine nisem razumel, kaj šele, da bi preučeval njegove misli. Tako sem recitiral po posluhu, pa sem spravil iz sebe: Po jezeru bistra glava, ne pa: Po jezeru bliz' Triglava … ali: Valjhun, sin kaj te briga, namesto da bi rekel: Valjhun, sin Kajtimira … ali: sam Črtomir se z majhnim topom brani, namesto da bi rekel: tropom brani. To so bile take neumnosti, do katerih je prihajalo, ker so nam učitelji vsebino in pomen Prešernovih pesmi preslabo razložili. Niso nas znali pripraviti k razmišljanju.

Vem, da ste kot redni profesor igre na akademiji za gledališče, radio film in televizijo drugačni, da vas imajo študentje zelo radi, da vam lahko zaupajo, da delate dobro in jih učite dobro, in zato, ker čutijo tudi vašo naklonjenost, spodbude in človečnost, kar niso ravno odlike slehernega pedagoga. Dela AGRFT še vedno v nemogočih razmerah?
Žal je še vedno tako in to je že trideset, štirideset let stara zgodba, ko nam pripovedujejo, da bodo zgradili novo hišo za vse tri umetniške akademije (poleg igralske še za likovno in glasbeno), ko se parcele kupujejo, menjavajo, načrti so že narejeni in se spet menjavajo, a zmeraj vse pade v vodo. Tako sam vsake štiri leta, ko dobim novo generacijo študentov, rečem: No, ko bo pa nova akademija, prosim, da me ob iščete na Žalah, mi liter zlijete na grob in rečete: Super, no zdaj pa imamo novo šolo! Žalostno je, da se v naših prostorih komaj še da delati. Nimamo dvorane, ampak le nekakšne kloštrske sobice. V eni od njih, malo večji sobici imamo oder, ki tudi ni pravi oder. Imamo še eno manjšo sobo, ki je kot 'baletna dvorana', s stranskim drogom in s tremi ogledali, drugega pa nič. Skratka, to ni šola! To je le nekakšna prostorska improvizacija.

Kandidati, ki so opravili sprejemni izpit na akademiji, pravijo, da je bil to zanje najtežji izpit v življenju. Je težak tudi za vas, profesorja, ki odloča o prihodnjem življenju mladega človeka?
Ta preizkus je res nekaj težkega za mlade ljudi. Tako težek pa je tudi za nas, profesorje. Dobro je, da vsi sodelujemo na sprejemnem izpitu, skupaj gledamo in presojamo, kar je zelo težko, ker ni nobene mere, ni vatla, ni štoparice, da bi izmerila, kdo je najhitrejši, kdo najboljši. Zato presojamo vsi profesorji, vsak glas odloča, kdo bo sprejet, odgovornost je tako kolektivna. Naša mladina pa je tako strahotno talentirana, da bi lahko kako leto vpisali tudi petdeset študentov, a jih ne smemo. Pa saj tudi ne moremo vsako leto v Sloveniji odpreti novega gledališča. Prostor je premajhen in moramo se vprašati: kaj in kje bodo mladi igralci sploh lahko delali? Resda imamo že zdaj veliko gledališč, da je več off produkcij, a od teh ni mogoče živeti in preživeti. Zato nam zakon dovoljuje, da sprejmemo vsako leto največ deset študentov. Ta presoja, koga bomo sprejeli med študente, je tako težka tudi za nas, profesorje. V času študija skušam študentom igre pomagati, da se bodo naučili čim bolje uporabljati svoj glas, telo, gib. Koncept na naši akademiji je tak, da je profesor igre praktik, igre se namreč ne da naučiti iz knjig. Razvili so sicer nekatere sisteme, a vsak študent igre mora sam razvijati svoj talent. V tem smislu jim skušam biti mentor. Želim doseči, da ne bodo frustrirani, zakrčeni, pač pa da bodo sproščeni, da se bodo v tem, kar počnejo, dobro počutili. Potem pa bo že življenje naredilo svoje. Vsi sicer ne bodo slavni, s tem se morajo sprijazniti; predvsem pa morajo uživati v tem, kar počnejo. To je bistveno za vsako delo, za vsako službo.

Kdaj je igralec dober?
Kadar mu verjamemo, kadar je videti tako, kot da vse spontano prihaja iz njega, da to ni le nekaj naučenega.

Kaj potrebuje igralec, ko ustvarja svoj lik? Koliko pameti, občutka za čas, v katerem živi, za zgodovinski čas, v katerem je nastal njegov lik? In ne nazadnje potrebuje tudi srce?
Vsega po malem. Od tipa človeka pa je odvisno, česa potrebuje več. Nekateri pri kreaciji lika uporabljajo ogromno intelekta, proučujejo zgodovino dela in časa, v katerem ga je avtor napisal. Drugi so bolj emocionalni, delajo bolj iz srca. Tretji pa so intuitivci. Sam sem bliže drugi in tretji različici, saj nisem preveč študiozen tip. Uporabljam srce in dušo, predvsem pa intuicijo. Intuicija me doslej še nikoli ni pustila na cedilu.

Kje in kako ste se naučili obvladati vse žanre, v katerih ste se v svoji karieri uspešno preizkušali?
Te talente imam že od rojstva. Zaslužna je predvsem moja mama, ki naju je s sestro Meto redno vodila v opero in dramo, kjer je imela abonma. Že v mladosti je moj profesor Tercel, ki me je učil violino, vztrajal, da bi postal profesionalni glasbenik, a sem, hvala bogu, nekoč na hrbtu sestre Mete polomil lok in je bilo v hipu konec moje morebitne glasbene kariere. Še preden sem se vpisal na igralsko akademijo, so rekli, da bi lahko bil operni pevec, a sem danes zelo hvaležen, da to nisem postal, ker bi bila moja kariera že končana. Vem, da imam dober glas, posluh, da se lahko naučim pevsko vlogo in če tako čutim, potem to tudi storim in uživam. Ko naj bi bil duhovit, moji klikerji še vedno delajo zelo dobro, prav tako nimam težav z gibanjem na odru, zato sem hvaležen svojim staršem, da so me naredili takega.

Mnogi starši nasprotujejo otrokom, ki želijo postati igralci, ker da je to preveč negotov poklic, slabo plačan, ker je težko dobiti redno službo. Sta vam mama in oče kar dovolila, da greste na sprejemni izpit na igralsko akademijo?
Imel sem srečo, da starša nista težila. Priznati moram, da sem padel na maturi in med čakanjem na ponovitev mature, sem hotel kaj zaslužiti. Prijatelj me je povabil v ljubljansko Dramo. No, ogledal sem si vse predstave, saj sem kot honorarni elektrikar pri vseh z mostu svetil z reflektorjem, in si govoril, da bi jaz tudi to počel. Zdelo se mi je zabavno, čutil sem, da bi bil sposoben, da bi znal, da bi šlo. Režiser Franci Križaj mi je pomagal v pripravah na sprejemni izpit in opravil sem ga. Sprva!

Kaj bi bila alternativa, če ne bi bili sprejeti na igralsko akademijo?
Potem bi pa postal arhitekt, tako kot je moja sestra Meta. Ampak dveh arhitektov res nismo potrebovali v družini.

Ker ste danes tudi sam profesor, bo zanimivo izvedeti, kako ocenjujete svoje nekdanje profesorje?
Vsa štiri leta je bila moja profesorice igre imenitna Vida Juvan. Naučila nas je delovnih navad, pri njej se enostavno ni dalo zabušavati, znala nas je tako pritisniti, da smo vsi garali. Posebej znameniti so bili gospodje, ki smo jim rekli '3 K' – Filip Kumbatovič Kalan, Vladimir Kralj in France Koblar, pa Slavko Jan kot profesor za režijo. Sabljanja me je učil olimpionik Rudolf Cvetko. Velik vpliv na nas, študente, je imel Pino Mlakar, ki nas je učil osnov klasičnega baleta ob drogu in francoskega izrazoslovja. Med vajami me je tudi udaril po trebuhu in rekel: 'Ne tako pijano, Hočevar!' Verjetno je čutil, da smo prišli na predavanje naravnost iz 'Kolodvorske'. Prišli pa smo, nismo špricali. Verjeli smo mu in ga spoštovali, ker je bil neverjetna osebnost.

Še kot študent ste dobili službo v Drami?
Takoj. Pa ne zaradi prijateljev ali zato, ker sem do konca študija honorarno delal v Drami, pa z mosta prestopil na oder kot statist. Vedel sem, da je treba delati, doma ni bilo ne avta, ne televizije, ne razvajenosti, a to ni bilo nič bolečega, bilo nam je super.

Hitro ste doživeli nekaj pomembnih mejnikov: prvo veliko vlogo, zgodnjo poroko, sinova dvojčka?
Srečo imam, da iz nobene zadeve ne delam velike drame. Imam pač tak značaj, da vse, kar se mi zgodi, jemljem z rezervo; rečem si, da je fino, da znam uživati. Vsega, kar se mi zgodi, ne jemljem tako resno, da bi bilo treba zaradi kake travme delati samomor.

Ne recite, da gledate z rezervo tudi na svoje nagrade? Na Borštnikov prstan, ki ste ga prejeli leta 2010 za življenjsko delo?
Ne, to pa ne. Nanj gledam z velikim veseljem. Počaščen sem bil! Ko sem izvedel, da ga bom prejel, sem najprej predsednico žirije Mileno Zupančič vprašal, ali je komisija morda izvedela, da sem neozdravljivo bolan? Pa mi je zagotovila, da ne.

Kako to, da ste se kljub veliki družini odločili oditi iz Drame, kjer ste imeli zagotovljeno službo in plačo?
Nikoli nisem bil pristaš tistega črednega nagona, ki sem ga takrat doživljal. Venomer sem moral gledati na tablo, v kateri zasedbi sem zapisan in v kateri ne. Motilo me je samoupravljanje, ob njem sem imel občutek, da v samoupravno-umetniških svetih sedijo nesposobneži in nam režejo kruh. Zdelo se mi je, da greš v tak svet, če si zanič igralec, pa si rešen. Tisti, ki smo veliko igrali, smo bili užaljeni, tečni, neprestano smo v našem kletnem bifeju godrnjali … pa sem se odločil, da grem v svobodo, a nisem vedel, kam in kako bo. Nič me ni čakalo. Na svobodi pa sem moral veliko požreti, tudi slabega, nastopal sem celo na gasilskih veselicah, vodil tombole, a skrbno sem pazil, da sem v gledališčih igral v vsaj eni dobri vlogi in nastopal vsaj v eni predstavi na leto.

Ste se morda tudi bali, da se ne bi 'razšlampali'?
Da, predvsem pa zato, ker me je resno gledališče neizmerno zanimalo. Hotel sem delati tudi resne vloge. Ponosen sem, da mi je to tudi uspelo, in to ob štirih otrocih, ob snemanjih reklam, ker je bilo pač treba preživeti teh 23 let svobode, služiti denar in plačevati račune. Potem pa sem pomislil na starost … v redni službi na AGRFT sem že skoraj 20 let.

Popularnost pa vam je svoboda vendarle prinesla. Še danes so nepozabne televizijske oddaje Naočnik in Očalnik, Kuhinja pri violinskem ključu, reklamna akcija Podarim-dobim?
Ja, seveda. Reklame so prišle kasneje. Ponosen sem, da sem nekatere spravil na višjo raven. Vendar je lahko prepoznavnost tudi kruta: ne prepoznajo te, če igraš Jermana v Hlapcih, derejo pa se za teboj Rifle ali dr. Krota, če te pogosto vidijo v kaki vlogi na televiziji. In strah, da se mi bo publika v gledališču začela smejati, ko igram resno vlogo, je včasih resnično mučen.

Ste se kdaj bali, da bi vas zapustil spomin, da bi pozabili tekst? Ste uporabljali kake posebne tehnike pomnjenja?
S pomnjenjem nikoli nisem imel težav. Včasih je bilo v gledališčih zadostno število vaj in tako sem se že na vajah naučil teksta. Vloge pa sem študiral tako, da sem o njih veliko razmišljal, opazoval ljudi okoli sebe, tuhtal, kaj bi ta lik naredil; gledal sem ljudi na cesti, opazoval, skeniral. Zdaj, ko sem starejši, se moram doma že malo učiti teksta, a memorija mi še kar služi.

Imate štiri sinove, poročeni pa ste tretjič, z igralko Majo Boh. Vaši otroci so zelo zanimivi, Miha je filmski režiser, ki se je podpisal pod mladinsko uspešnico Gremo mi po svoje, Gašper je imeniten kuhar, ima svojo gostilnico z dobro hrano, Matevž je inženir geologije, Andraž pa športni novinar. Ste zadovoljni z njimi?
Ja, ker so vsi super. To, da so vsi otroci v redu, je ena od velikih zmag mojega življenja. Nihče se ni zadrogiral, nihče ni postal pijanček, med seboj so prijatelji, čeprav so iz dveh gnezd. Se pravi, da jih nisem pretirano stiskal in tlačil, ker bi potem znali pobegniti. Zdaj smo prijatelji in všeč mi je, da sem še živ, da se lahko družimo; zdaj smo že približno enako stari. Mladim pa bi rad sporočil to: Otroke imejte mladi. Ni se treba tiščati mamic do tridesetega ali štiridesetega leta, pa nobene izbrati, ker ne zna dobro kuhati in prati. Sam sem imel dva otroka pri dvajsetih, štiri pri tridesetih in ni mi žal. Zdaj se imamo vsi super.

Seveda, ker dobro skrbijo za vas. Verjetno pri enem sinu dobro jeste, pri drugem pa igrate kako vlogo?
S sinom, z režiserjem Mihom še nisva prišla skupaj. Nekoč je imel scenarij, kjer naj bi igral dedka, a je sklenil, da sem premlad, še zdaj vsako leto ponavlja isto, ampak nekoč bova že sodelovala. To se mora zgoditi, tega se ne da načrtovati.

Kakšni pa so vaši potovalni načrti? Bili ste tako rekoč povsod po svetu?
Še vedno blazno rad potujem. Vendar se izogibam letališč, ker tam ni več tako, kot je bilo v starih časih, ko si lahko prišel na letališče uro pred letom in so te spustili v letalo. Zdaj je treba priti tri ure prej, pa še sezujejo te, ti izpraznijo vse žepe, te slečejo. Let traja manj kot pregled na letališču. Tega pa ne maram preveč. Zato se zadnja leta raje vozim z motorjem; spoznal sem, da Evrope sploh ne poznam, ker sem začel potovati globalno, zdaj pa potujem detajlno. Lani sem čez poletje s prijatelji in z motorjem prevozil 16.000 kilometrov, od Toskane do Dolomitov, pa do Srbije, Bosne in Črne gore. Morda sem vam zdimo malo nori, ampak bilo je res lepo. To je popolnoma druga plat potovanj.

Katere novo vloge načrtujete?
Ne maram načrtov. Živim od danes do jutri. Hočem, da se vse dogaja sproti, in vem, da bo že kdo telefoniral. Vsake toliko časa se to tudi zgodi, kdo pokliče in vpraša, če bi delal … Potem razmislim, ali me to zanima ali ne. Mislim, da sem že toliko star, da načrti nimajo več nobenega smisla.

V več gledaliških hišah igrate več zelo različnih vlog. Kaj je odločilno pri vašem odločitvi za posamezno vlogo?
Zanimiv tekst, zanimivi sodelavci, pa tudi gledališka hiša, kjer še nisem delal. Pred nedavnim me je poklicala mlada režiserka Nana Milčinski in mi ponudila, da bi v novomeškem gledališču Anton Podbevšek pripravil otroško predstavo z naslovom Velika knjiga o džungli, kjer bi bil pripovedovalec. To me je začelo tako zelo zanimati, da se bom najbrž odzval. Poklicali so me tudi iz SiTi Teatra, mi ponudili vlogo 'starega fotra', ki jo je kot nadaljevanje napisal isti avtor kot uspešnico Fotr (Islandec Bjarni Haukur Thorsson), v kateri igra Lado Bizovičar. Prebral sem njegov tekst v angleščini in zdi se mi, da so v njem super scene, zato bom to vlogo delal spomladi. Bo spet dobra monokomedija.


Janeza Hočevarja že več desetletij spremljamo na odrih številnih dramskih gledališč, sodeloval je pri operetah Netopir in Vesela vdova, pa v muzikalu Goslač na strehi v Mestnem gledališču ljubljanskem in v Neronu, uspešnici ljubljanske Drame. Spominjamo se ga po številnih satiričnih oddajah in kabaretu Moped show, razveseljeval nas je kot občinski vojak Švejk v istoimenski predstavi, 15 let je bil s svojim šalom maskota popularne reklamne akcije v pomoč slovenskim smučarjem Podarim – dobim, v zadnjih letih je bil opažen v televizijski nadaljevanki Naša mala klinika, pa v komičnih predstavah Špas teatra.
Prejel je številne nagrade in priznanja, med drugim nagrado Prešernovega sklada leta 1981 za vlogo Jermana v Cankarjevih Hlapcih, Millerja v Schillerjevi drami Spletke in ljubezen v Mestnem gledališču ljubljanskem in za vlogo Fausta v Grabbejevi drami Don Juan in Faust v mariborski Drami; dve Borštnikovi nagradi; leta 1989 je za vlogo očeta v filmu Kavarna Astoria na Puljskem filmskem festivalu prejel zlato areno za najboljšo moško vlogo. Marca 2011 pa je prejel tudi viktorja za življenjsko delo.