12 let na poti okrog sveta

Zgodbe | feb. '12

Bilo je leto 1999, ko je Anglež Ian Coates oznanil svoji ženi Judith, da namerava za kake štiri mesece na pot z motornim kolesom. Ni nasprotovala. Toda potovanje se je raztegnilo na dvanajst let in v tem času je obkrožil svet. Ko se je ustavil v Sloveniji, smo spili nekaj kav in nekaj piva tudi ... Predvsem nas je zanimalo: »Ian, ste še vedno poročeni?« »Seveda,« je bil kratek.

Na poti se strogo drži treh pravil: ne vozi ponoči, ne vozi v dežju in ne vozi po mestih. »Na ta način naredim največ za svojo varnost,« je povedal. To, da smo ga zvlekli v Ljubljano, je bil kar precejšen podvig, saj je prav tedaj gostoval pri družini Trpin v Zakojci pri Cerknem, kjer je med drugim, presrečen zaradi tamkajšnje prelepe narave, krmil živali, zlagal drva, pa popravljal delovne stroje ... Trpinovi fantje in punce, tudi sami motoristi, so ga po naključju srečali na Braču in ga povabili na svojo domačijo v Slovenijo. Seveda je prišel. Pa ne le enkrat. Vmes je šel še malo po nekdanji Jugoslaviji, pa po Italiji in se spet vrnil k Trpinovim. In v naslednjih mesecih se bo bržčas še večkrat.
Ian je trenutno na poti domov. »Najprej sem mislil, da bom za pot do Anglije potreboval kako leto dni, vendar mislim, da si bom vzel kar dve leti,« pove. Pritisk ima sicer tako visok, da mu je farmacevtka v neki ljubljanski lekarni ponudila, da mu nemudoma pokliče nujno medicinsko pomoč, a je Ian to odklonil in namesto tega ... spil še eno kavo. Tako je to pri njem!

Vse mu je prav!
Oseminšestdesetletni Ian Coates je človek, ki te v nobenem, ampak zares v nobenem primeru ne pusti ravnodušnega. Nadvse prijazen je. Nasmejan. Duhovit. Popolnoma preprost, optimističen in prav nič zapleten. Vse mu je prav! Je človek, ki živi za ta trenutek.
Svoje poti okoli sveta ni načrtoval. Zgodila se mu je povsem spontano, ko je iz Anglije odšel v Južnoafriško republiko, da bi za nekega prijatelja prevzel avtomobil. Na poti domov so ga ustavile afriške vojne in moral se je z avtomobilom vred vrniti nazaj v Johannesburg. Od tam pa je poklical sina, naj mu zapakira motocikel in mu ga pošlje v Afriko, da se bo z njim vrnil v Evropo ... In do danes je s tem motociklom prevozil že 300 tisoč kilometrov in v tem času je sedemkrat videl svojo ženo. Prišla je pač na obisk na različne konce sveta. Očitno je obema prav tako.
Seveda me je zanimalo, kako si sploh lahko privošči takšno potovanje? »Saj sem od štirinajstega leta delal od osme zjutraj do devete zvečer,« izstreli, očitno že navajen takšnega vprašanja. »Pa tudi na svet sem prišel brez vsega in prav je, da tako tudi odidem z njega. Sinu sem zapustil podjetje, sam pa potujem.«
Potuje pravzaprav zelo poceni. Njegov edini strošek je gorivo, sem ter tja tudi hrana. Morda še ladijski prevoz. Prenočišče si vedno vnaprej poišče pri članih motorističnih klubov in drugih ljubiteljih motorizma. Tudi naravnost pove: »Prenočišč nikoli ne plačujem. Po navadi mi kar ljudje, pri katerih sem trenutno, poiščejo koga na drugem koncu dežele, da me vzame pod streho. Spim pa lahko povsod – čisto vseeno mi je, če je to garaža.«
In če človeka povabiš na dom, se spodobi, da ga povabiš tudi za mizo. Tako sem tudi sama nekega dne prejela SMS sporočilo sodelavke, ki gradi hišo: »Ugani, kdo je prvi prespal v naši hiši! Ian Coates!« Saj je vseeno, če je po tleh še beton ...
Nad Slovenijo je resnično navdušen. »Ko sem povedal ljudem, da grem k vam, so se šalili, kako bom tam obrnil motor. Ja, morda malo s sprednjim kolesom v Avstrijo in potem z zadnjim kolesom na Hrvaško … Slovenija je neverjetno lepa. Zelena je in čista. Prav tako lepa je tudi Ljubljana. Tako očitna je razlika z južnimi deželami nekdanje Jugoslavije. V Sloveniji je vse zelo organizirano, čisto, zeleno. Tudi Čile je tak. Tu imate zakone in videti je, da se jih nekako držite. Tudi na jugu najbrž imajo zakone, a se jih nihče ne drži.«
Kakšni so njegovi načrti? »Ko bom star 70 let, bom začel svoj drugi krog okoli sveta. Marsikoga bi rad še enkrat videl. Ne toliko tistih, s katerimi imam stike po elektronski pošti, pač pa predvsem tiste, ki se jih tehnologija še ni dotaknila,« si želi Ian Coates.