Kolo naredi življenje popolno …

Zgodbe | jul. '12

Zakonca Marinka in Vinko Grčar iz Vodic sta mladostna in športna seniorja. Oba sta predana kolesarjenju, ki jima pomeni sprostitev in užitek. Že nekaj let se udeležujeta skoraj vseh kolesarskih prireditev po Sloveniji, še posebej pa sta zvesta Maratonu Franja.
»Ne predstavljava si življenja brez kolesarjenja, kajti na kolesu se počutiva zadovoljna, izpolnjena. Nikoli se ga ne nasitiva. Ko je ena dirka končana, se že obeta nova, spet nova pričakovanja, kako bo, kdo vse bo sodeloval,« razlaga Vinko. Marinka nadaljuje z bolj ženskim poudarkom: »Ob poti občudujeva lepo pokrajino, skrbno urejene vrtove, polja. Če po istih poteh potuješ z avtomobilom, sploh ne opaziš vseh drobnih, pestrih zanimivosti, ne moreš pomahati prijaznim ljudem in kar nekaj manjka,« pojasni in doda: »Ker sva že kolesarja s solidno kilometrino, včasih kar med vožnjo razpravljava o aktualnih osebnih načrtih, porajajo se zanimive in uresničljive ideje.«
Na maratonu od 36. do 67. leta
Bila sta tudi med več kot 3400 kolesarji, kolikor se jih je drugi vikend v juniju udeležilo 31. Maratona Franja, dolgega 156 kilometrov. Pa ne le to, Vinko, letnik 1945, je kolesaril na prav vseh, torej enaintridesetih maratonih! Poleg njega je v Sloveniji le še približno sedem takih kolesarjev.
Vinko vsako leto prekolesari več kot tisoč kilometrov, da je primerno pripravljen. Sam to skromno komentira: »Vesel sem, da kljub letom še izboljšujem rezultate. Lani sem skupni čas vožnje iz leta 2010 izboljšal za skoraj polno uro; verjetno sem zdaj res še bolje pripravljen, čeprav sem tudi starejši. Vendar leta tako hitro tečejo… Ko sem prvič nastopil na maratonu, sem imel 36 let, ko sem vozil letos pa … kar seštevajte,« hudomušno doda.
Pogladi si brke in z nasmeškom razkrije načrte za prihodnost: »Ugotovil sem, da moram pri tej dejavnosti vpeljati nekaj sprememb. Ko bom prevozil petdeseti veliki maraton, se bom za enainpetdesetega prijavil na Malo Franjo, jih nekaj odvozil, potem pa bom počasi začel še s kakim drugim športom!«
Žena Marinka se mu je pri kolesarjenju pridružila nekoliko kasneje, takoj za tem, ko so se začeli otroci osamosvajati, vendar s prav tako velikim žarom in veseljem. Začela je leta 2005, ko so prireditelji uvedli Mali maraton Franja. Naj vas ne zavede beseda mali, kajti proga, ki jo moraš prekolesariti meri natanko 97 kilometrov. Ker je imela v možu zgled, pomoč in oporo, sama pa neizmerno voljo, je pridno vrtela pedale ter zbirala kilometre in telesno moč. Res se je včasih zgodilo, da je popolnoma utrujena in obupano jokala ob cesti: »Vineee, ne morem več! Vse me boli, sovražim kolo!!« Toda mož ji ni dovolil, da bi obupala, bodril jo je, da je stisnila zobe in nadaljevala. Toda to se je dogajalo v daljni preteklosti, zdaj se že pred zajtrkom za užitek in boljše počutje zapelje okrog Šmarne gore.
Tako kot mož je tudi sama vztrajna in se je udeležila vseh osmih Malih maratonov Franje. Lani je dosegla izjemen uspeh, bila je druga v svoji starostni skupini (med letniki 1947-1951). »Res, odlično sem vozila, ponosna sem na to, da sem se zaradi izkušenj odlično razvrstila med tako veliko množico kolesarjev. Paziti moraš nase in na sotekmovalce, da ne pride do padcev. Padcev se najbolj bojim, kajti posledice so lahko hude, predvsem pa boleče. Ko sem lani dobila od prirediteljev priznanje za mojo uvrstitev, sem bila res ponosna, vse boleče in utrujene mišice so izginile, ostala je samo potrditev, da sem na pravi poti!«
Ob kolesarskih prireditvah spoznavata nove prijatelje, dobre, pozitivne ljudi, kar je v teh stresnih in »čudnih« časih pravi balzam za telo in duha. Po končanih dirkah si privoščijo vesele prijateljske zaključke. Seveda primerjajo rezultate, ugotavljajo kako so dirkali lani ter kako bodo naslednje leto.
Zakonca Grčar sta lahko brez lažne skromnosti ponosna na svoje dosežke. Vendar sta kljub temu prijazna in skromna prebivalca Krvavške ulice v Vodicah. Kadar nista na kolesu, pazita vnuke, Marinka neguje rožice, Vinko pa še vedno aktivno dela, olepšuje fasade hiš, barva sobe in vse drugo po želji. Večkrat gresta na izlet v planine. Triglav sta že nekajkrat osvojila, zadnje čase pa jima prija Mali Lošinj. A pravita: »Težko bi živela brez koles in brez športa, to je najino življenje. Ko pa bo prišel čas in se res ne bo dalo več zapeljati s kolesom okrog Šmarne gore, nama bodo ostali lepi, nepozabni spomini. Več od življenja res ne smeš pričakovati!«
Naj le še ostane tako in kot pravijo kolesarji: »Srečno vožnjo, polne gume in veter v hrbet!«