Želim si, da bi se čas ustavil

Zgodbe | sep. '12

Po navadi rečemo, da se po upokojitvi začne drugačno življenje. Za Mileno Peče Rupnik iz Radovljice to zagotovo velja. Upokojila se je precej zgodaj in se čez pet let tudi prvič poročila. Življenje pred upokojitvijo ohranja kot lep spomin, zdajšnje življenje pa je povsem drugačno. Enako je le to, da je bila vseskozi zelo aktivna.

Nekoč je veliko tekla in prepričana je bila, da brez teka ne bi mogla živeti. Pretekla je vsaj 30 velikih maratonov, celo stokilometrskega in dvakrat šestdesetkilometrskega, malih maratonov pa sploh ne šteje.
Prej je tudi veliko hodila na dvatisočake. »Nekoč sem bila vneta zbirateljica žigov; tekala sem po gorah in zbirala žige, sodelovala v akciji Kaveljci in korenine ... Štirikrat sem prehodila Slovensko transverzalo, narejenih pa imam tudi deset do petnajst krajših transverzal. Celo po Velebitu sem devet dni hodila sama. Zdaj pa se mi zdi, kot da je eno obdobje minilo, da ga je zdaj resnično konec in da so ostali le še spomini nanj.« Ko je še hodila v službo, je poleti vsak dan naredila s kolesom po 50 kilometrov. »Zdaj imamo kolesarjenje ob sredah, prevozimo kakih 20 kilometrov, potem pa se družimo. Oba z možem greva rada v družbo.« 

»Nekoliko sem drugačna«
Vendar ne žaluje za nobeno stvarjo, ki jo je včasih počela, danes pa ne več. V tem obdobju se ji zdi pomembno, da je zdrava in aktivna. Opaža, da večina žensk govori le o svojih boleznih ali o svojih vnukih. »O sebi nimajo česa povedati, saj se jim ne dogaja nič takega, kar bi bilo zanimivo za druge. Sama pa imam vedno toliko povedati! Zdi se mi, da sem po tem nekoliko posebna.«
Milena je upokojena že petnajst let, saj je že s petnajstimi leti začela delati in je potem ves čas študirala ob delu. Najprej je bila medicinska sestra, ko pa si je poškodovala roko, je končala študij socialnega dela in potem do upokojitve delala na Centru za socialno delo Šiška. »Zelo rada sem opravljala to delo, čeprav je bilo naporno. Vendar se je pozneje vse tako hitro spreminjalo... Socialne delavke se zelo pritožujejo, pravijo, da imajo preveč dela z računalniki in premalo z ljudmi. Zaradi tega sem vesela, da sem se upokojila. Lahko bi sicer še ostala, vendar sem si že kakih pet let prej naredila načrt, kaj bom počela, tako da tudi nisem doživela nobenega šoka, ko sem se prvi dan zbudila kot upokojenka.« Na Ljudski univerzi Radovljica je med drugim naredila tudi računalniški tečaj in ima veliko znancev, s katerimi si dopisuje na spletu in po elektronski pošti.

Življenje v dvoje
Kako izgleda, ko se prvič poročiš v poznih letih? »Nisem prav dosti razmišljala, čeprav nikoli nisem bila tip ženske, ki bi si nadvse želela poročiti. Zadovoljna sem bila sama s sabo in s svojim življenjem.« Kot pravi Milena, je potrebovala precej časa, da se je našla. »Dolgo časa sem imela težave z odnosi in bližino drugega. Ko pa sem ugotovila, da zmorem tudi kak bližnji odnos, sem spoznala moža. Vse se zgodi tako, kot je prav, in takrat, ko je prav.«
Spoznala sta se v planinah, a pravi, da si na začetku ni mislila ali predstavljala nič posebnega. »Pobudo je dal on. Ker se je zaradi tega, da bi lahko živel z mano, ločil, se mi je zdelo, da bo že moral biti pravi. Zdaj sva skupaj deset let in lahko rečem, da je po moji duši. Imava tako veliko veliko skupnih interesov, da bi težko spoznala še kakega podobnega. Povsod sva skupaj, le redko greva kam po svoje.« Veliko tudi potujeta.  »V letošnjem letu sva tako že obiskala bavarske gradove, bila sva v Španiji, ravnokar sva prišla iz vzhodne Turčije. Jeseni greva na Irsko, potem v Bolgarijo in nazadnje še enkrat v Turčijo. Nenehno se nama kaj dogaja. Med letom pa hodiva na ljudsko univerzo, obiskovala sva krožek zgodovine, pa joge, retorike, ...« Tek pa je opustila. »Ko sem se preselila k možu, naenkrat ni bilo več časa niti prave motivacije. Vendar teka niti ne pogrešam več.«
In kaj pa je bila največja sprememba v njenem življenju? »To, da sem dobila v 'upravljanje' velik vrt, ki ga nisem bila navajena, saj v svojem prejšnjem stanovanju nisem imela niti rož. Morala sem se naučiti vsega od začetka. Imava tako okrasni, sadni kot tudi zelenjavni vrt, in včasih se mi zdi, da bi potrebovala še kako roko, da bi vse to zmogla.«