Na Stenico

Prosti čas | okt. '12

Jesenski dnevi, ko narava zablesti v najlepših barvnih odtenkih, ponujajo veliko možnosti za lepe sprehode. Tokrat se bomo podali na Stenico (1091 m), najvišji vrh v grebenu Male gore, ki ga razdvajata tesni reke Hudinje na zahodu in potoka Tesnice na vzhodu, v vzhodnem podaljšku Karavank. Če gledamo greben z južne strani, vidimo, da leži med Paškim Kozjakom na severozahodu, Konjiško goro na jugovzhodu, Pohorjem na severu in Celjsko kotlino na jugu oziroma v trikotniku krajev Frankolovo-Vitanje-Stranice.

Soseda Stenice, loči ju Vrhivški prelaz, je planota Kiselica z najvišjim Špičastim vrhom (994 m), levo od njega Kozjek (749 m) in desno Lindeški hrib (695 m) z ruševinami gradu Lindek.
Naselje Frankolovo leži ob potoku Tesnica na severovzhodnem robu Celjske kotline. Ob cesti v smeri Slovenskih Konjic, stoji graščina Verpete (Sternstein), omenjena v 16. stoletju kot last rodbine Seidel, nato pa je hitro menjavala lastnike. V baročni stavbi z lepim kamnitim portalom so danes stanovanja. Ob potoku Tesnica, vzhodno od Frankolovega, je termalni izvir Toplice (21°C) z manjšim kopališčem.
Severozahodno od naselja, na griču Goja, stoji romarska cerkev sv. Trojice, ki ima v notranjščini preprosto rezbarsko opremo, delo domačina Jožefa Brenka. Posebno lepoto ji dajejo freske Jakoba Brolla, furlanskega slikarja, ki je to delo opravil leta 1868, kot je zapisano v prezbiteriju nad vrati v zakristijo.
V Frankolovem se je zgodil eden najhujših nacističnih zločinov na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno. Dvanajstega februarja 1945 je nemški okupator v Grabnu na Stranicah pri Frankolovem ubil 100 jetnikov iz celjskih, mariborskih in trboveljskih zaporov (99 so obesili na drevesa ob cesti, enega pa so ustrelili med begom), kot maščevanje za v partizanski zasedi ubitega nacističnega funkcionarja.

Ob Belem potoku do Male gore
Če se pripeljemo iz osrednje oziroma zahodnega dela Slovenije, zapustimo avtocesto Ljubljana-Maribor na izvozu za Celje in nadaljujemo skozi Vojnik in Frankolovo proti Slovenskim Konjicam. Dva kilometra za središčem Frankolovega pri prvih hišah vasi Beli Potok nad Frankolovim zavijemo med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem levo na cesto, ki nas po dobrega pol kilometra pripelje do razcepa ceste. Če se pripeljemo iz smeri Slovenskih Konjic, potem za naseljem Spodnje Stranice ali 100 metrov za tablo, ki označuje, da se tu pričenja območje občine Vojnik, zavijemo desno na cesto, ki je omenjena zgoraj.
Seveda pa lahko uporabimo javno prevozno sredstvo, in sicer do Celja z vlakom, naprej pa z avtobusom v smeri Maribora, in izstopimo na postaji Lindek oziroma Spodnje Stranice za naseljem Frankolovo ali pred njim, če se pripeljemo iz mariborske strani.
Na pot po slikoviti soteski Belega potoka navzgor vabi ličen kažipot za Grad Lindek, Kiselico in Stenico. Široka gozdna pot poteka izmenično po levem in desnem bregu Belega potoka, mimo skalnih balvanov in sten, ki jih za svoj trening uporabljajo plezalci.
Nekoliko naprej se desno odcepi potka k Lindeškemu slapu na Belem potoku, ki je visok približno 9 metrov in vse leto vodnat, v hudi zimi pa zamrzne. Nadaljujemo navzgor, kjer se levo odcepi pot za Špičasti vrh (ni označena smer), desno od nas pa se poglablja grapa. Dosežemo kamnito stezo, po kateri teče potok, jo prehodimo in se povzpnemo v razpotegnjeno podolje med Malo goro in Kiselico. Držimo se leve poti, ki nas pripelje na rob gozda in sprva do makadamske, nato do asfaltne ceste, kjer je desno odcep za grad Lindek. Če se bomo na izlet zapeljali z avtobusom ali vlakom, si grad ogledamo zdaj, sicer nadaljujemo pot.
Stopimo na asfaltno cesto, ki pelje proti severu, in takoj zavijemo desno po cesti proti vzhodu pod pobočja Stenice. Po njej hodimo mimo zapuščene hiše in naprej pod kmetijo Pecelj do ovinka, kjer zapustimo asfaltno cesto in zavijemo navkreber čez manjši travnik ob robu gozda, se vzpnemo do kolovoza, nadaljujemo desno do ovinka in ob markaciji na ozko gozdno pot, ki nas požene strmo v breg. Kmalu zatem dosežemo nov kolovoz, zavijemo levo in mu sledimo do konca oziroma do gozdne drče. Ponovno zavijemo desno na ozko in strmo pot, ki nas skozi bukov gozd pripelje do makadamske ceste na slemenu in domačije Novinšek, ki je na naši desni. Tu stopimo iz gozda, napravimo nekaj korakov po cesti do garaže in ob njej zavijemo na strmo gozdno pot, ki nas pripelje na vršni greben Male gore, po katerem hodimo vse do najvišjega vrha, to je Stenice. Pot poteka z vrha na vrh po razpotegnjenem grebenu. Ko dosežemo vrh in smo skoraj prepričani, da je to Stenica, se nam odpre pogled na drugega in tako preko petih večjih vrhov do cilja. Za zbiratelje žigov je poskrbljeno. V skrinji je vpisna knjiga, ob njej pa »tehnično« postavljen žig (s seboj je dobro imeti blazinico za štampiljke) na pritisk.
S parkirišča do vrha smo za hojo porabili dve uri in pol ter se povzpeli prek 640 višinskih metrov.
Če nismo vezani na lastni prevoz, se lahko z vrha Stenice spustimo po označeni poti mimo kapelice, po severozahodnem pobočju Male gore do Vitanja. Od tam pa z avtobusom v želeno smer. Med sestopom si ogledamo grad Lindek, če stičišče cest zapustimo na prevalu in zavijemo na označeno pot. Ta nas v slabe pol ure pripelje do mogočnih ruševin nekdaj impozantnega gradu, ki so ga od začetka 13. stoletja pa vse do 16. stoletja upravljali vitezi Lindeški.
Ime gradu je povzeto po lipi (nemško: Die Linde), ki je tudi umeščena v lindeškem grbu. Potem ko je izumrla lindeška gospoda, je grad prehajal iz rok v roke (Seidli, Strassbergi, Teuffenbachi in druge meščanske rodbine). Leta 1439 je grad napadel in deloma porušil češki plemič Jan Vitovec, a so ga kasneje obnovili, dokončno pa je razpadel v 18. stoletju. V razvalinah je mogoče razbrati prvotno romansko grajsko jedro s palacijem in visokim obrambnim stolpom ter poslopja, ki so nastala v gotski in renesančni dobi. Z gradu se nam ponudi pogled na Konjiško goro, na zahodu se kaže Kiselica s Špičastim vrhom, na jugu se razprostira Posavsko hribovje z Gozdnikom in Kumom, na jug pa se nam odpre še pogled na Celjsko kotlino.

V bližini …
Vitanje je naselje v kotlini ob reki Hudinji, katere ime pove, da je vse prej kot pohlevna. Če bi znala govoriti, bi nam zaupala marsikaj zanimivega iz tistih časov, ko je poganjala mlinska kolesa in kovaška kladiva. Ob njej so imeli svoja domovanja coklarji, ki so trli lan in tkali platno ter ga prali ob reki. Priča tudi o kamnoseški dejavnosti, kar lahko potrdijo vzdolž njenega toka številne hiše iz kamna in s kamnitimi portali. Ob njej po tesni je že v antičnih časih potekala pomembna prometnica, ki je povezovala Celje s Koroško. V njeni gladini so se spogledovali stolpi srednjeveških gradov, ki so danes le še neme priče tedanjega življa in gospostva. Za naseljem Fužine, v smeri Socke in Nove cerkve, je ogleda vreden tudi Hudinjski slap.
Vitanje je začelo nastajati v 11. stoletju, ko so krški škofje v Vitanju postavili grad in sedež za upravljanje svojih posesti na slovenskem Štajerskem.
Na ogled se postavlja Vitanjski trški dvorec, ki je danes sedež občine, župnijska cerkev sv. Petra in Pavla z romanskimi in gotskimi prvinami in s štirimi oltarji, ki so biser renesančnega rezbarstva, ter na Hriberci (vzpetini nad Vitanjem) baročna cerkev Matere Božje.
Vitanjska gospoščina je na tem območju postavila dva gradova. Na strmi vzpetini jugozahodno od kraja ob vhodu v sotesko Hudinje so vidne ruševine Goleževega (tudi Stari ali »Spodnji grad«), Krajnikov (tudi Novi ali »Gornji grad«) pa je bil na južni strani kraja. Oba sta propadla v 17. stoletju. 
V začetku septembra so v Vitanju odprli Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, ki je namenjeno kulturalizaciji vesolja ter povezovanju znanosti in umetnosti. Stalna razstava je posvečena raketnemu inženirju in pionirju vesoljskih poletov, Hermanu Potočniku Noordungu, ki je v tem kraju preživljal otroška leta.