Priraslike v peščici humusa

Prosti čas | okt. '12

Rastline po navadi rastejo iz zemlje, iz prsti, včasih iz peska ali pa jim vse potrebno zagotavlja kar voda. V okrasnem vrtnarstvu pa so pomembna posebnost priraslike ali epifiti, rastline, ki se oprijemajo drevesnih debel. Po svojih življenjskih zahtevah so jim zelo podobni litofiti, ki pa imajo kamnito podlago.
Priraslikam je za preživetje dovolj skromna peščica humusa ali še manj, saj poznamo vrste, ki dejansko živijo od zraka in zračne vlage ter od tistega kar se po naključju ulovi med njihovimi poganjki. Taka posebnost je izjemna rastlina s strokovnim imenom Tilandsia usneoides, ki obrašča drevesa po nekaterih južnih državah ZDA. Razrašča se kot viseča siva brada, dolga tudi več metrov. Je povsem brez korenin in tudi sorodne rastline iz tega in podobnih rodov družine ananasovk (Bromeliaceae) imajo sila skromno koreničevje. A njihovo listje in predvsem cvetna stebla so vpadljiva in privlačna. Celo nekateri kaktusi niso kaj prida drugačni. Pa na številne orhideje ne bi smeli pozabiti.
Nekateri rodovi iz družine ananasovk so pravi modni hit, čeprav lahko le redke med temi lepoticami pri nas poleti gojimo zunaj zaprtih prostorov. Vsekakor ananasovke uvrščamo med moderne sobnice, vrsto, ki daje sadeže (Ananas comosum, z nekaterimi sortami tudi okrasna rastlina) pa imamo za sadno rastlino, ta pa raste iz prsti.
Predstavnice rodov, ki jih najpogosteje gojimo v stanovanjih, so doma v deževnem gozdu, kjer ne manjka padavin skoraj vsak dan. Pri njih so žlebasti listi zrasli v krožno rožico, rozeto, tako da nastane lijak. V njem se nabira deževnica in tudi priložnostni organski drobci, morda še kak utopljen žužek. To je skoraj vse, kar rastlina potrebuje za prehrano. Površina listov je po svoji zgradbi sposobna srkati vodo, tudi če bi je zmanjkalo v okolici skromnih korenin. Zato v stanovanju vedno skrbimo za zalogo deževnice v listnem tolmunčku, saj sicer težko zagotovimo primerno zračno vlago.

Nekaj najlepših
Med najtrpežnejšimi sobnimi rastlinami iz družine ananasovk je pasasta ehmeja (Aechmea fasciata), ki ima do 50 centimetrov dolge liste s trnasto nazobčanimi robovi. Ko rastlina doraste, iz sredine požene cvetno steblo z obarvanimi, a enako drobno bodičastimi braktejami. Med njimi se počasi in postopoma odpirajo pravi cvetovi, ki spreminjajo barvo od rožnate do modre, odvisno od starosti rastline. Prav lepa je bleščeča ehmeja (Aechmea fulgens) z rdečimi cvetnimi lističi in bleščeče zelenimi listi. Močnejšo rast ima Aechmea distichanta, ki zraste tudi do meter visoko. Izrazito belo poprhnjene liste ima belkasta ehmeja (Aechmea dealbata). Zbiratelji se seveda navdušujejo še nad drugimi vrstami, vse pa so mikavne in lepe za okras bivalnih prostorov. Podobno je tudi z nidulariji (Nidularium) in neoregelijami (Neoregelia), pa tudi guzmanijami (Guzmania). Vsi ti rodovi imajo podobne gojitvene zahteve: posajene v čisti humus prenašajo samo mehko vodo brez apnenca.

Luskasti listi brez korenin
Iz rastlinske družine bromelij ali ananasovk po svojih nenavadnih lastnostih in skromnih zahtevah močno izstopa rod tilandzij, o katerih pogosto rečemo, da jim za rast zadoščata ljubezen in zrak. Pri mnogih vrstah, ki so doma v sušnih območjih, so listi gosto porasli s sivkastimi, skoraj belimi luskinicami, ki vso potrebno vlago sprejemajo iz zraka, kar zadošča vse do izdatnejše prepojitve ob dežju. Zato korenin preprosto ne potrebujejo ali pa so nadvse skromne. V uvodu omenjena vrsta je že eden takih predstavnikov. Druge imajo zbitejšo rast, ki včasih spominja celo na stebelni gomolj. Ta skupina tilandzij se včasih pojavlja na prodajnih policah kot spominek, prilepljena na drevesno skorjo, deščico ali kamen, lahko tudi enostavno obešena na žico ali trak. Mnoge imajo pred cvetenjem in ob njem izrazito obarvane vršičke sredinskih listov, kar je dodatek majhnim, a lepim cvetovom. Temnomodra tilandzija (Tillandsia cyanea) je doma v vlažnejših okoljih in zato potrebuje za rast nekaj substrata. Podobno velja tudi za pahljačasto tilandizijo (Tillandsia flabellata). Obe izstopata z barvitim socvetjem in iz ovršnih listov postopno odpirajočimi se cvetovi. Po svoji nezahtevnosti je znan rod skrivalk (Cryptanthus) z mnogimi vrstami. Ime ima zaradi malo opaznih cvetov v grlu listne rozete, zato pa so glede na vrsto pestri in pisani listi. Skrivalke so zelo odporne na sušo in so priljubljene kot majhne lončnice.

Prirasliške orhideje
Tudi naša murka (Nigritella lithopolitanica ali kamniška murka je poimenovana po Kamniških Alpah) zacveti kar iz prsti v rušnati rastlinski združbi. Podobno tudi druge domače kukavice in še nekatere iz tujih krajev. Po svojih življenjskih navadah pa močno izstopajo tiste, ki se oprijemajo vedno vlažnih drevesnih debel ali pa se ugnezdijo v rogovilah vej. Epifitski način rasti nikakor ne ogroža nosilnih rastlin, zato pa orhideje v krošnjah bolje izkoristijo osvetljenost v rastlinski tekmovalnosti. Med najizrazitejšimi priraslikami z dolgimi zračnimi koreninami so vande (Vanda), ki pa so obenem precej zahtevne za gojenje v stanovanju. Mnogo enostavneje dosegamo uspeh s falenopsisi (Phalenopsis), saj so pozimi zadovoljni že s 15 stopinj toplim stanovanjem. V naravnem okolju pa rastejo tam, kjer se temperatura povzpne do 35 stopinj, zračna vlažnost pa je med 50 in 90 odstotki. Gojene rastline so z zračnimi koreninami le delno zasidrane v substratu pretežno iz zdrobljene skorje iglavcev, mnoge pa rastejo kar čez rob lonca.

Za spretne: epifitno drevo
Na naravnem starem hrastovem (ali kakem drugem) deblu s hrapavo skorjo lahko v zimskem vrtu nekoliko spretnejši vrtnarji naselijo pravo zbirko priraslik. Bolj ali manj rahle korenine vsaj za začetek ovijemo s šotnim mahom in vse z malo vidnim vezivom pričvrstimo na slikovito rogovilasto deblo. Iz velikih kosov skorje hrasta plutovca (tudi to je naprodaj) si lahko po svojem okusu izdelamo prirasliško osnovo. Takšno zasaditev moramo večkrat popršiti z mehko vodo in tudi sicer se bodo rastline dobro počutile in napredovale le ob primerni temperaturi in v povečani zračni vlagi.