Iz svetovalnice december 2012

Dobro počutje | dec. '12

Nespoštljivo vedenje hčerke
Bralka piše, da imata z možem dva odrasla otroka, prvi se je odselil, hči pa živi pri njiju. Nezadovoljna je s svojim življenjem, menjuje partnerje, saj so zanjo vsi neumni. Z enim od njih ima tudi otroka, zanj pa skrbi bralka, vendar nikoli ničesar ne naredi prav, hči celo grdo govori otroku o starih starših in ju zmerja z najgršimi besedami. Bralko je sram pred sosedi in se z možem raje umakneta pred prepiri, ki pa so čedalje pogostejši. Hčerka ji je celo dejala, naj »čim prej crkne, da bo končno mir«. Bralka ne vidi več izhoda iz teh razmer in je povsem obupana.
Naše vedenje vedno vodijo naša prepričanja, ki posledično tvorijo posameznikovo samopodobo in občutek lastne vrednosti. Eno takih prepričanj je tudi, kakšna je dobra mama? Gospe, ki prihajajo k meni na svetovanje, imajo nekaj skupnih lastnosti: do poznih srednjih let so garale za družino, se posvečale drugim, se razdajale prek vseh meja, tudi na rovaš svojih potreb, nikoli niso mislile nase, vedno je bilo pomembno le to, da je bilo poskrbljeno za vse okrog njih. Posledično so izčrpane in pogosto zagrenjene spričo nehvaležnosti bližnjih. 
Še posebej škodljivo je prepričanje, povezano z vprašanjem, kaj je prava ljubezen. Večina mater, s katerimi prihajam v stik, verjame, da je prava ljubezen do otrok to, da dajejo in dajejo, ne da bi znale kdaj zavestno kaj odkloniti, prepričane so, da je tako najbolje za njihove otroke. Vendar pa ameriški psihoterapevt S. Peck opozarja, da ljubezen ni samo preprosto dajanje; je preudarno dajanje in preudarno odklanjanje.
Pomembno se je zavedati, da drugega človeka, tudi lastnega odraslega otroka, ne moremo spreminjati, pa če si tega še tako želimo. Vplivamo lahko le nase. Vprašanje je torej, kaj lahko naredi mama, da se zavaruje pred uničujočim vedenjem hčere in ne, kaj lahko naredi hčerka. Torej govorimo o spremembi prepričanja, da dobri starši ne smejo udariti po mizi in določiti meja, ampak da morajo imeti neskončno radi svoje otroke ter jim vse dati.
Znanka, ki dela v domu ostarelih, mi je rekla: Kaj misliš, katere starše obiskujejo njihovi otroci in radi skrbijo zanje? Tiste, ki so jim vse življenje samo dajali, ki so jim prepisali vse premoženje in jim bili vedno na voljo, ali pa tiste, ki so si znali pridobiti spoštovanje svojih otrok? Odgovor je jasen.
Spoštovanje pa si pridobimo tako, da otrokom jasno postavljamo meje. Če imamo dober občutek lastne vrednosti, si ne bomo dovolili, da otroci tako govorijo in delajo z nami, kot piše bralka. Zato svetujem, naj se z možem pogovorita in se odločita, kaj sta pripravljena spremeniti in do kam še tolerirati vedenje hčerke: Skratka, postavita naj mejo, do koder sta jo še pripravljena podpirati, če pa hči tega ne bo sprejela, se bo pač morala odseliti. In če postavimo meje, je pomembno, da potem tudi stojimo za tem in da smo dosledni, saj nas prav zavoljo pomanjkanje doslednosti ljudje v življenju ne jemljejo resno.
Naročnico pa vabim na posvet in po pomoč v svetovalnico, da bo spremembe, če se bo zanje odločila, laže izpeljala.

 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media