Za prihodnost klekljanja se ne bojim

Zgodbe | dec. '12

V starem delu Železnikov so nekoč, tja do petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, pred hišami, vsaka za svojim punkljem sedele klekljarice, premetavale kleklje ter izdelovale prelepe čipke. Med njimi je bila tudi Marija Koblar, ki jo vsi kličejo Mici. Dandanes le še redkokatera Železnikarica prinese pred hišo punkelj, a to ne pomeni, da v tem starem železarskem kraju klekljanja ni več. Nasprotno, saj so pred dobrimi dvajsetimi leti vnovič ustanovili klekljarsko šolo.

Življenje Mici Koblar je neločljivo povezano s klekljanjem od takrat, ko je kot majhna punčka pri klekljanju opazovala svojo mamo, prav tako Mici, in očeta Štefana. Ja, nekoč so, sicer v manjšini, v tem kraju klekljali tudi moški, saj se je s propadom železarstva, zadnji plavž je ugasnil leta 1902, nad ljudi zgrnila velika revščina. Čipke so bile tiste, ki so jo blažile. Micin oče je klekljal, dokler ni dobil dela v avstrijskih gozdovih. Mama pa se je skupaj s še tremi sestrami zaobljubila: da bodo, če jim bo uspelo s klekljanjem preživeti družino, naklekljale nekaj res velikega za cerkev. In res, prt, ki so ga takrat izdelale, še krasi železnikarsko cerkev sv. Antona.

Visoko cenjene, a slabo plačane
Čipke so bile vedno visoko cenjene in občudovane, delo čipkaric pa vedno podcenjeno. Mici se spominja, da je v petdesetih letih kot mlado dekle klekljala za živilske karte. Dobivala je male karte in zanje je lahko »kupila« najmanjšo količino živil. Gozdarji so, denimo, dobivali velike karte, ženske, ki so v Jelovici nabirale jagode, pa srednje. Zdaj se s čipkami ne bi dalo preživeti, saj se prodajajo predvsem manjši spominki. Pred nastopom zdajšnje gospodarske krize se je železnikarska čipka dobro prodajala, kar pa ne pomeni, da so klekljarice z njo tudi dobro služile. Mici pokaže lepo umetniško čipko, ki v okviru krasi njihovo dnevno sobo in za katero je porabila 500 ur. Prodala bi jo lahko za tisoč evrov.
Po besedah Marije Koblar je bilo pred dvajsetimi leti v Železnikih kar 95 aktivnih klekljaric, med njimi pa nobene, ki bi jih povezala in jih vodila v samostojnem društvu. Zdaj pa so povezane v turističnem društvu. Sama je bila od vsega začetka v upravnem odboru, do letošnjega oktobra pa je bila tudi vodja klekljaric. Za njeno požrtvovalno delo ji je Turistična zveza Gorenjske letos podelila posebno priznanje. Kot vodja je klekljaricam razdeljevala naročila za čipke in vodila srečanja, ki so jih poimenovale Ob punklju se dobimo. Enkrat na teden se srečujejo v kulturnem domu in starejše, izkušenejše klekljarice učijo mlajše te plemenite spretnosti. A tudi mlajše imajo že blizu 60 let in pravzaprav bi zdaj že morale znati klekljati, pa se šele učijo, pravi Koblarjeva in doda, da se pozna, da v Železnikih kar trideset let ni bilo čipkarske šole.

Mlade obvladajo kleklje
No, zdaj jo že dolgo imajo in v njej je dve leti poučevala tudi sama. Po večkrat na teden se je odpravila v osnovno šolo in v njene podružnice ter tam učila mlade rodove klekljaric. »Veliko jih je šlo skozi to šolo, pa vendar danes ob vsakoletnih Čipkarskih dnevih težko dobimo klekljarice mlajših letnikov, da bi se nam pridružile na tekmovanjih.« Kljub temu se za prihodnost klekljanja ne boji. »Mlade zelo dobro obvladajo klekljanje in zagotovo bo med njimi dovolj takih, ki bodo s tem nadaljevale.«
Med tistimi, ki jih je navdušila za klekljanje in jih naučila, sta tudi njeni dve vnukinji – Kaja in Tajda Koblar. Tajda hodi v drugi letnik srednje šole, klekljanja pa se je začela učiti že v prvem razredu. »Ko sem bila v varstvu pri stari mami, sem seveda tudi sama želela klekljati. Ob tem, ko je klekljala že tudi moja starejša sestra, sem se odločila, da bom šla v šolo. To je bil popoldanski šolski krožek, v katerem smo se s sošolkami družile in se učile klekljarske spretnosti. Začele smo s preprostimi vzorci, potem pa smo se lotevale čedalje zahtevnejših.« Tajda se spominja, da je izdelala čipko delfinčka, pa drevesa, potem pa je izdelovala okrogle prtičke in čipke kvadratnih oblik. Vse te čipke ima spravljene v mapi, nekaj pa jih krasi njeno sobo. Pogosto se je udeleževala tekmovanj na Čipkarskih dnevih, pa tudi na šolska tekmovanja je hodila. Večkrat se je uvrstila na državno šolsko tekmovanje in nekoč je celo osvojila srebrno priznanje. »Dobra klekljarica mora uživati v klekljanju, mora pa biti tudi natančna,« pove Tajda. Odkar hodi v srednjo šolo, seveda ne obiskuje več krožka, pa tudi doma ne kleklja več, saj nima časa, ker se mora učiti. Ugotavlja pa, da se ji prav zdaj spet prebuja zanimanje za čipko in jo čedalje bolj mika, da bi spet sedla za punkelj.

Čipka ni le prtiček!
Po navadi se čipka dela s sedmimi do osmimi pari klekljev (široki ris) ali s petimi do šestimi (ozki ris). Marija Koblar pa trenutno dela posebno čipko s kar 50 pari klekljev, po naročilu iz župnišča. Čipka predstavlja pelikana, ki si je s kljunom razparal prsi, da je s svojo krvjo oživil mrtve mladiče, in v krščanski ikonografiji simbolizira nesebično starševsko ljubezen. Kleklja na posebnem punklju, ki je izdelan iz pene, po navadi pa so punklji napolnjeni z žaganjem. Pokaže mi tudi vizitko znane pevke ljudskih pesmi Bogdane Herman, na kateri je vstavljena majhna čipka, identična večji, ki jo je naredila za njeno obleko za nastope. Čipko z enakim vzorcem na nastopih pevka nosi tudi na čevljih. Da, čipka ni uporabna le za prtičke! Mici se spominja, da je pri šestnajstih letih izdelala bluzo iz same čipke. Oblekla jo je ob vsaki malo boljši priložnosti. To so bili namreč časi, ko je bilo treba za meter blaga vso noč čakati pred trgovino, da si ga dobil. Vzorec zanjo ji je narisal Lokačev Lojze, ki se je takrat ukvarjal s tem. Vzorce je risala tudi Bundova Marica, trenutno pa ni nikogar, ki bi to znal. Vzorci za čipke so se vedno prenašali iz roda v rod, veliko jih hranijo tudi v muzeju, sodobnejše pa dobijo iz Italije ali jih preslikajo iz revij.
Čipkasto bluzo je nosila tudi na obisku Gorenjskega sejma v Kranju, kjer je bila razstava čipk. Tam so v neki izložbi imeli razstavljene tri bluze iz čipk. Ko so se vračali, Mici niso spustili skozi izhod. Morala je iti z njimi nazaj na razstavišče in šele, ko so videli, da so vse tri bluze na svojem mestu, so jo pustili oditi. Bluzo je pozneje podarila Čipkarskemu muzeju v Železnikih in tako se je njena čipka nazadnje le znašla v izložbi.
Nešteto kilometrov sta naredila Mici in njen mož Vlado, ko sta hodila po sejmih in na stojnicah prodajala in predstavljala železnikarske čipke. S čipkami pa so tudi potovali in jih razstavljali v tujini, največkrat so bili v italijanskem Sansepolcru, v Schönseeju na Bavarskem so nekoč ostali kar ves teden.
Dve leti je tudi pri univerze za tretje življenjsko obdobje v Škofji Loki vodila tečaj klekljanja. »Zelo dobro sem se počutila med tistimi prijetnimi ženskami. Prav sprostila sem se med njimi. In nekatere so klekljanje že zelo dobro obvladale in so želele delati bolj zahtevne stvari.«
Ob tem Mici Kobler omeni, da je njena mama znala preprostejše čipke s širokim risom. »Ko sem sama začela hoditi v šolo, nas je učiteljica iz Idrije učila umetniško oblikovane čipke. Železniki danes poudarjajo umetniško oblikovano čipko in čipko s širokim risom. Podobno je tudi v Gorenji vasi in v Žireh.« Marija še pove, da so bili že nekajkrat v sporu z Idrijčani, ki so registrirali in zaščitili idrijsko čipko. »V resnici Idrijčani lahko zaščitijo le ozki ris, ki se dela s petimi do šestimi pari klekljev, vse drugo se je od nekdaj delalo tudi drugod. Želeli smo si enotno znamko slovenske čipke, vendar so Idrijčani vztrajali le pri znamki idrijska čipka. Zato smo v Železnikih skupaj z Gorenjo vasjo v Poljanski dolini in z Žirmi pred dvema letoma zaščitili znamko Čipka dežele Kranjske.«