Spoštovanje je temelj medsebojnih odnosov

Zgodbe | dec. '12

Za boljše sobivanje je treba povezovati invalide z okolico, pravi Janez Hosta, ki je v Švici dolgo let vodil dom za invalide, pred sedmimi leti pa sta se z ženo Angelco vrnila domov. Na dom, ki se je pod njegovim vodstvom razvil in zrasel, ga vežejo lepi spomini, z gojenci in zaposlenimi ima še vedno prijateljske stike, ob srečanjih jasno pokažejo, kako zelo ga imajo radi.

»V Švici, kjer sva preživela 36 let, nas niso spraševali, kakšno šolo imamo, ampak kaj znamo …« Njuna prva služba je bila v lokalni bolnišnici, kjer sta s pridnostjo hitro napredovala. Sprva je bil največji problem jezik; učila sta se ga tudi doma - ob radiu, televiziji in časopisih. Kmalu pa sta ga toliko obvladala, da sta se vpisala v šolo. Angelca se je odločila za tekstilno smer in dobila službo v podjetju, čigar licenco so imele tudi blejske Vezenine; tam je dosegla mesto vodjo oddelka. Janez pa se je izšolal za kuharja in kmalu dobil službo vodje kuhinje v invalidskem domu. Ob tem pa se je šolal tudi za vodjo in še preden je povsem končal dveletni program, je invalidski dom že vodil. »Takrat je bil dom majhen in skromen; danes pa je pravcati hotel. V mizarski delavnici je za učno manj sposobne potekalo tudi interno izobraževanje, sicer pa smo z izdelki tudi ustvarjali dohodek. Enako je veljalo za vrtnarstvo - pridelali smo vso zelenjavo in nekaj cvetja za domače potrebe in za prodajo. Vsi gojenci - razen upokojenih – so imeli obveznosti in točno ob 7. uri in 15 minut se je začelo delo; zamude niso tolerirali, kdor je zamudil, je moral zamujeno oddelati po končanem delovniku.«

Za mnoge edini dom
Ko je odhajal, je imel dom 110 gojencev in 40 zaposlenih. Skrbeli pa so še za 40 invalidov, ki so živeli zunaj doma.
V domu so prebivali invalidi z manjšimi telesnimi okvarami, manjšimi duševnimi motnjami, pa tudi nekaj psihičnih bolnikov in zdravljenih alkoholikov. Vsak izmed njih je imel uradnega skrbnika. Zaposleni v domu pa so spremljali gojence pri nakupih (oblačil, novega televizorja itd), pri nujnih opravilih v različnih ustanovah, pri zdravniku itd. Vsi stanovalci so imeli na voljo kolesa ali motorje, nekateri so imeli celo svoj avto. Po delu so se lahko prosto gibali, le javiti so se morali v recepciji in se dogovoriti za čas prihoda. Gojenci doma so dobivali tedensko žepnino 70 švicarskih frankov in od njih je bilo odvisno, za kaj so jo porabili. Mnogi pa so jo tudi hranili, saj so imeli v domu tako rekoč vse. Nekateri so vikende redno preživljali pri svojcih, drugi so domov odhajali le občasno. Zgodba enega od gojencev pa je še posebej pretresljiva – za božični večer se je odpeljal domov k bratom in sestram, a pod jelko zanj ni bilo darila in tudi v pogovor ga niso vključevali, zato se je še isti večer z vlakom odpeljal tja, kjer se je zares počutil doma – v dom za invalide.
Sprva so bili v domu le moški, po Janezovem prihodu pa so odprli tudi nadstropje za ženske. Ob tem, ko je njihov prvi gojenec dosegel starost za upokojitev, vendar si ni želel iz tega doma oditi v upokojenski dom, je uredil še možnost za bivanje upokojencev. »Poslovanje doma je zelo transparentno in tudi zelo nadzorovano. Ustrezen organ pregleduje mesečna poročila in potrjuje načrtovane investicije. Dom deluje kot nekakšna delniška družba, namen tega pa je dvojen: zbrati prispevke občanov, svojcev itd in jih tako še tesneje povezati z domom ter jih pritegniti v sooblikovanje življenja v njem, hkrati pa omogočiti čim večjemu številu deležnikov poglobljen vpogled v poslovanje in razvoj doma. Po internem statutu sicer vloženega denarja ni mogoče neposredno dvigniti, saj ima vložek predvsem psihološko-solidarnostni pomen, lahko pa ga lastnik proda drugemu osebi, ki želi vstopiti v to »delniško« družbo.«
Med gojenci in zaposlenimi so vladali prisrčni odnosi – predvsem pa medsebojno spoštovanje. »Vsak človek si zasluži spoštovanje, dokler ga ne zlorabi; toda ustvariti je treba pogoje in odnose, ki tega ne dopuščajo.«

Pri nas je premalo reda
Ko se je njuna hči po poroki odselila v Avstralijo, sta se z ženo vrnila domov, v bližini Šentjerneja. Janez še ni upokojen, dobiva pa »pokojnino« iz 2. pokojninskega sklada. »Danes sem hvaležen prvemu šefu, da je del moje plače namenil za 2. pokojninski steber – takrat pa mi to ni bilo prav …« V Švici se lahko moški upokojijo pri 65. letu starosti ali ob izpolnjevanju pogojev tudi pri triinšestdesetih – kar bo Janez dopolnil prihodnje leto.
Še vedno sta aktivna; poleg urejanja vrta in lepe okolice se Angelca uči angleščine, da se bo laže pogovarjala z vnuki, Janez pa s svojimi izkušnjami pomaga v podjetju, kjer cenijo njegov posluh za ljudi, saj se zavedajo, da je pogovor in zaznavanje stisk posameznika izjemnega pomena za dobro počutje in uspeh pri delu.
Janez pa pravi, da ga jezi, ker so pri nas ljudje premalo odgovorni – in kot primer navede že to, da odvržejo papirček na cesto, v parku itd. »Red in disciplina sta izjemno pomembna za kakovost življenja nas vseh,« še doda.