Koline - ljudski običaj in družinski praznik

Koline - ljudski običaj in družinski praznik

Zgodbe | jan. '13

Še nekaj desetletij nazaj so se ljudje na kmetih zelo veselili kolin. Ob takem dogodku so se najedli mesa, ki prejšnje čase marsikje ni bilo pogosto na krožnikih. Ponekod so temu običaju, ko se je poleg družine zbrala množica sorodnikov, sosedov in prijateljev, rekli tudi furež, svinjski praznik ali koljereja. Koline ponekod na kmetih še danes veljajo za pravi družinski praznik domačije. Ni imel točno določenega datuma, so pa vselej prašiča zaklali pozimi. Čas od prve polovice novembra pa vse do konca januarja je za to delo najbolj primeren.

V Sveti Trojici v Slovenskih goricah so v preteklosti prašiče redili domala pri vsaki hiši, pripoveduje „ljubiteljski mesar“ Janez Voglar, ki se je s kolinami in z njimi povezanim delom srečal že v zgodnjem otroštvu. Da je vse potekalo nemoteno, so poskrbeli že dan prej: ženske so pripravile posodo, ajdovo in proseno kašo, začimbe, spekle so bel in črn kruh, izdelali so špile za klobase. Prašiča dan pred zakolom niso hranili, da se v njem ni nabralo preveč odpadnih snovi.

Zgodnja priprava
Na dan kolin so ženske vstajale zelo zgodaj, da so pripravile krop in vse druge pripomočke, ki niso smeli manjkati v kuhinji. Še v temi so k hiši prišli moški, ki so najprej morali prašiča zvabiti iz hleva. Ko jim je to uspelo, ga je eden od njih držal za rep, zakol pa je opravil hišni gospodar ali sosed, ki je bil za to usposobljen.
Kri, ki so jo pri tem prestregli, je bila najprej na vrsti za malico. Gospodinje so že imele pripravljeno čebulo in mast in so kri najprej temeljito mešale, da se ni strdila. Nato so dodale jajca, mleko, moko in začimbe. Zmes so spekle in postregle ob šilcu žganega. Seveda šele potem, ko so možakarji prašiča že „slekli“ in pripravili za razkosavanje.
Vsak od sosedov in sorodnikov, tudi tisti, ki niso bili vešči tovrstnega kmečkega dela, je dobil svojo zadolžitev. Kot je povedal Janez Voglar, so na domačih kolinah velikokrat za šalo izbrali koga, ki je moral temeljito oprati čreva. Morala so biti oprana do čistega, saj so jih kasneje nadevali s kašo ali mesom, da so tako dobili kašnate ali mesene klobase. Naloge pa izbranec seveda ni nikoli opravil dovolj dobro in so ga vedno znova pošiljali nazaj k vodi. To opravilo seveda ni bilo priljubljeno.
Po Voglarjevih besedah so kot drugo jed na kolinah postregli svinjska jetra s črnim domačim kruhom. Povečini so jih pripravljali z veliko pražene čebule. Ker je bila tudi ta jed za želodec „težka“, so znova poskrbeli, da so delavci dobili skrbno odmerjen šilček žganja.
Ob zakolu so odlično poskrbeli za izkoristek vsakega dela prašiča. Kožo so porabili za klobase, drobovino so prav tako zmleli kolikor je niso pojedli in jo dodali klobasam, maščobo so predelali v mast, ocvirke in zaseko, posamezne dele mesa pa so posušili. Kar nekaj kosov mesa in ostalih izdelkov so nato razdelili tistim, ki so pri kolinah pomagali.

Praznik tudi za otroke
Domačih kolin so se zelo veselili tudi otroci, ki so pomagali pri delu po svojih najboljših močeh. Po pripovedovanju Janeza Voglarja je mesar ob kolinah katerega od otrok poslal k sosedu po mero za klobase. Soseda pa je največkrat po otroku poslala dolgo vrbovo šibo, liter vina in kos kruha.
Izdelave mesenih klobas in krvavic so se lotevali proti večeru. Medtem so ženske pripravile vse potrebno za večerjo. Skuhale so juho iz hrbtnih kosti in vanjo zakuhale domače rezance. Pripravile so hren, ki so ga postregle k hrbtnim kostem, spekle pečenko, pripravile krompir in kislo zelje. Na bogato obloženi mizi prav tako niso manjkale pravkar narejene kuhane in pečene krvavice ter mesene klobase in solata iz rdeče pese. Za posladek pa je bil najpogosteje kompot iz suhih sliv. Ob tem so postregli še s kuhanim vinom.
Druženje so v Sveti Trojici najpogosteje nadaljevali s pogovorom in družabnimi igrami. Značilna je tista, ki so jo imenovali: rihtara staviti. Eden od zbranih je sedel na stol, drugi pa mu je glavo položil v naročje; vsi so ga obstopili in eden od njih ga je počil po zadnjici, rihtar pa je moral ugotoviti, kdo je to bil. Če je uganil, ga je moral zamenjati tisti, ki ga je počil po riti. Kmečki praznik kolin se zato marsikje končal z glasnim smehom, ki je odmeval še pozno v noč.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media