Veterinar, ki je zbral čudovito zbirko starin

Veterinar, ki je zbral čudovito zbirko starin

Zgodbe | feb. '13

Josip Nikolaj Sadnikar, veterinar po poklicu, po duši pa umetnik in muzealec, ustanovitelj prve in največje zasebne muzejske zbirke pri nas je želel, da kamniška zbirka prehaja iz roda v rod po moški strani. To se vsa leta tudi uresničuje. Po njegovi smrti sta jo podedovala sin Niko, ki je imel očetovo ime, in njegov brat Demeter, ki je imel očetov poklic – bil je veterinar. Zdaj sta solastnika zbirke Demetrov sin Majk, tudi veterinar, in Nikov sin Marko, geolog.

Prijetno je bilo slišati Nika Sadnikarja, častnega občana Kamnika, zdravnika, muzealca, turističnega organizatorja in publicista, ko je dejal, da je imel lepo življenje in "da je še vedno lepo ...", čeprav je bil že na koncu svojih moči. Pošle so mu v zelo kratkem času in le nekaj dni po našem pogovoru je konec novembra umrl, star 96 let.
O rodbini in o zbirki smo se pogovarjali pri Majku na Usnjarski ulici v Kamniku, kjer je za železnimi vrati vila, ki že na zunaj sporoča, da so tu doma ljudje, ki cenijo lepoto in umetnost. Za vilo je obsežen park, ki se konča ob »zgornji« stavbi, na Šutni 33, kjer je muzej z znamenito Sadnikarjevo zbirko. Tam stanuje Marko Sadnikar z družino. »Smo ena 'grande familija',« pravijo njuni otroci, saj se obe družini odlično razumeta. Marko ima sina Domna in hčerko Klavdijo, Majk pa Sandija in Roka, vsi njihovi otroci pa so vzgojeni v duhu spoštovanja umetnosti in tradicije.

Veterinar, ki je zbiral starine
Znameniti Josip Nikolaj Sadnikar je s posluhom za umetnost začel med domačini kupovati starine in jih tako rešil propada. V dobrih šestdesetih letih svojega življenja je zbral več kot 3300 predmetov, med katerimi so tudi nekateri izjemni eksponati.
»Zbirko je dolgo vodil stric Niko, ki se je po upokojitvi vrnil iz Ljubljane, kjer je delal kot rentgenolog. V Kamniku je bil dejaven ne le v muzeju, ampak v družbenem življenju nasploh,« pravi Majk. Njegova žena Valerija je z navdušenjem in hvaležnostjo sprejemala poslanstvo, ki sta ji ga namenila tako stric, kot že pred njim tudi njen tast Demeter. »Stričev sin Marko se ob svojem delu ni mogel ukvarjati še z zbirko, zelo zaposlen pa je bil tudi moj mož. Tako sta tast in stric meni predajala znanje in podrobnosti o zgodovini rodbine in zgodovino zbirke,« pravi Valerija.
Ustanovitelj zbirke dr. Josip Nikolaj Sadnikar se je rodil 5. decembra 1863 v Ljubljani mami Johani, rojeni Wohlmuth, in očetu Valentinu Sadnikarju, ki je bil po poklicu pasar. Josip Nikolaj je imel velik slikarski talent, toda mama je hotela, da ima »spodoben« poklic in tako je na Dunaju končal študij veterine. Delal je v Ljubljani, v Radovljici in Črnomlju, leta 1889 pa se je preselil v Kamnik. Kmalu je v tedanji Koširjevi hiši (v tej hiši je zbirka še danes), najel pet sob in vanje začel nameščati zbrane predmete. Poročil se je s Kamničanko Štefko Novak, ki je tudi sama zbirala porcelan in kristalno steklo.

Velika imena slovenske umetnosti
Bil je ljubitelj umetnosti in jo je spodbujal; fotografu Aparniku je prav on podaril prvi fotografski aparat, odkril pa je tudi Maksa Gasparija. V sliki »Slanik«, ki jo je Gaspari ob veliki noči postavil v izložbo trgovine, v kateri je delal kot vajenec, je Sadnikar zaznal velik talent - pomagal mu je, da se je izšolal in postal veliko ime slovenske likovne umetnosti. Sadnikarjevi prijatelji so bili pretežno umetniki - Maks in Anton Koželj, Miha Maleš, Stane Cuderman, pa tudi Ferdo Vesel, Ivana Kobilca (z obema je prijateljeval že kot otrok), Matija Jama, Matija Sternen, Ivan Grohar, Hinko Smrekar, Gvido Birolla, Rihard Jakopič, Saša Šantel. Imel je stalne in trdne stike z arhitektom Jožetom Plečnikom, prijateljeval je tudi s kiparjem Ivanom Povirkom, hrvaškim kiparjem Ivanom Meštrovićem, Stanislavom Peruzzijem, Ivanom Zajcem. Bil je prijatelj režiserja in skladatelja Ivana Parme in Emila Adamiča, dirigenta zagrebške opere Nikola Folerja in še nekaterih.
Josip Nikolaj Sadnikar se je leta 1892 včlanil v prvo slovensko pevsko društvo Lira, bil je dejaven član kamniške čitalnice, kjer je včasih kot član dramske skupine tudi sam igral, skupaj s Koželjem pa sta risala kulise. Igral je v salonskem orkestru, kjer je med drugim spoznal tudi svojo ženo, bil je dejaven v telovadnem društvu Sokol in bil med ustanovitelji kamniškega planinskega društva. Leta 1927 se je včlanil v združenje zbiralcev Kolektor v Kranju.

Od Kobilce do maršala Mormonta
Posebna zgodba pa ga je vezala na Ivano Kobilco; Josip Nikolaj se je namreč zaljubil v njeno mlajšo sestro Fani. Ljubezen se ni razvila, saj je Fani umrla zelo mlada, ga je pa portret, ki ga je na njegovo željo narisala Ivana, spremljal vse do njegove smrti - imel ga je celo v spalnici. Zato je razumljivo, da je žena svoj gnev lahko izrazila šele, ko ga ni bilo več; sliko pa je »rešil« sin Demeter.
Vse stene doma so bile obložene s slikami, med njimi so tudi dela Josipa Nikolaja in Demetra Sadnikarja, saj sta bila oba zelo nadarjena slikarja in rezbarja. »Na veliki razstavi slovenskih impresionistov je bilo tudi veliko slik iz naše hiše,« pravita Valerija in Majk. Valerija pripoveduje zanimive družinske zgodbe; tudi o omari, ki je Josipu Nikolaju padla v oči pri sestri Petra Majdiča, ki je imel prvi parni mlin pri nas, vendar mu je zlepa ni hotela prodati, češ da ji jo je podaril njen brat in da jo ima - ker je šivilja - za shranjevanje »flik«. Nazadnje ji je Sadnikar naročil novo hrastovo omaro, pa še »staro« je moral plačati. Toda svojo zbirko je tako obogatil z omaro maršala Marmonta, ki je kot guverner za časa ilirskih provinc deloval v Ljubljani. Zdaj pa si to mizo želi francoska država.

Sirota, baronica in operna pevka
Kako neverjetno včasih svoje niti spleta življenje, govori tudi zgodba o grofinji Gabrieli Rechbah, ki je kot »teta Jela« vzorno skrbela za muzejsko zbirko in tudi za vdovo Josipa Nikolaja Sadnikarja. Ta baronica z gradu Krumperk je med vojno delala kot bolničarka v Beogradu, nato pa se je vrnila v Kamnik tako rekoč brez vsega, saj so njeno premoženje nacionalizirali. Sadnikar ji je nudil streho, postopoma pa je postala odlična skrbnica njegove zbirke. Kljub neugodnim gmotnim razmeram je do zadnjega ohranila dostojanstvo baronice; ko je imela zdravstvene težave, ni dovolila transfuzije »navadne« krvi, ker da je sama plemenite, modre krvi.
Zanimiva pa je tudi zgodba o hiši, kjer živi Majk z družino, ki jo je tudi kupil njegov ded. Najprej pa je kupil »Koširjevo hišo«, v kateri je muzej, Košir, ki je obogatel z brušenjem nožev in škarij, pa se je preselil v središče mesta. Ker z ženo nista imela otrok, sta posvojila siroto in očim ji je velikokrat dejal, da ji bo kupil tisto vilo pod njegovo prvo hišo. Toda prehitela ga je smrt … Njegova posvojenka je žal umrla kmalu po prvem porodu; njena hčerka pa se je veliko kasneje poročila z Demetrom Sadnikarjem.
Slika petelina, narisanega na delu pročelja, razkriva še eno svojevrstno zgodbo. Sadnikar ga je dal naslikati zato, da bi »zbujal« zaspanega slikarja Staneta Cudermana. Tako kot mnogim drugim mu je Josip Sadnikar omogočil ustvarjanje v tej vili. V njej je po tri mesece na leto preživljala tudi operna pevka Milka Trnina s svojim spremstvom …
Da so muzejski eksponati sploh lahko bili postavljeni na ogled, je bil za vsakega med njimi potreben velik finančni vložek. Med drugim tudi za leseni kip sv. Mihaela, ki ga je pred propadom rešil J. N. Sadnikar, restavratorska dela pa so bila potrebna tudi kasneje. Zdaj pa bi ga radi imeli nazaj v cerkvi, iz katere so ga nekoč vsega črvivega in odvečnega – zavrgli. Lepi eksponati, pravita Valerija in Majk, zahtevajo skrbno negovanje, mnogi med njimi tudi drage restavratorske posege, da se lahko vsi v Sloveniji pohvalimo s tako bogato zbirko.
Ob tem pa je treba posebej omeniti  predvsem skrben odnos rodbine Sadnikar; člani obeh družin so trdno povezani in zato zbirka ostaja v družini, kot je želel njen ustanovitelj Josip Nikolaj.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media