Zasadite nebo!
Pred več kot 200 leti je s preučevanjem demografskih gibanj ekonomist Thomas Robert Malthus napovedal, da človeštvu v prihodnje grozita lakota in propad. Rast človeštva je po njegovih ocenah previsoka, da bi ji lahko sledila pridelave hrane. Pa tudi če bi lahko, bo nekoč zmanjkalo pridelovalne zemlje in zavladale bodo demografsko-politične ujme. Kaos!
A Malthus pri svojem sklepanju ni upošteval nekaterih dejstev, denimo tehnološki napredek. Z razvojem strojev in genskega inženiringa pridelava hrane na obdelovalno površino bliskovito raste in brez večjih težav sledi stopnji rasti prebivalstva. Vsaj zdi se tako.
Tu pa se pojavi vprašanje cene. Kdo plača ceno za vso to mašinerijo in laboratorije? Velike multinacionalke, ki narekujejo tempo razvoja, zagotovo ne. Njihov smoter je zasledovanje dobička, pa naj stane, kolikor hoče. Ceno hrane, ki nam jo tako uspešno pridelajo, vedno plačamo mi, potrošniki. Cena pa je v tem primeru kompleksne narave. Ker gre za dobrino, ki pomeni vir naše eksistence, jo lahko razdelimo: na ekonomska raven, ki jo plačujemo z denarjem, in na zdravstveno raven, ki jo v primeru nezdrave hrane plačujemo s svojim življenjem. Tisto, kar plačamo z denarjem, nam je vsem razumljivo. Plačujemo, dokler se nam zdi to smotrno, potem zamenjamo dobavitelja. Kako pa naj vrednotimo zdravstveno komponento? Najenostavneje bi bilo, da je valuta en dan. Nakup hidroponsko vzgojene solate, prepojene z umetnimi gnojili in škropivi, bi tako lahko stala 3,75 evra in 1,17 dneva našega življenja. Enaka, ekološko pridelana solata bi stala 5,99 evra in 0,00 dneva. Kako bi bili potem videti naši nakupi? Bi za obiske vseeno kupili tisto, ki v evrih stane manj? Absurdno, boste rekli. A tako je, tako živimo in tako nakupujemo. Taka je naša skupna miselnost. Dopuščamo, da cena hrane nenehno raste ne glede na to, da stroški pridelave in kakovost vztrajno padajo. Ne zanima nas kemijska analiza bleščečih paradižnikov, ki nikoli ne zgnijejo. V trgovinah prebiramo in iščemo samo tiste sadeže, ki so videti, kot da jih je nekdo grafično obdelal. Ne pomislimo pa, da bi zelenjavo po zakonu narave moralo pred nami napasti vsaj 10 vrst napadalcev (plesni, gnilobe, rje, uši, bolhe, listokopači, gosenice, polži ....). Če smo prvi ugriznili v solato, potem smo zagotovo ugriznili tudi v vse strupe, ki so odgnali preostale goste. Kemična industrija vsako leto razvije na stotine novih herbicidov, fungicidov, insekticidov in umetnih gnojil, ki jih gojitelji s pridom uporabljajo in mi na koncu pojemo. Zakaj nam zelenjava namesto življenja podaljšuje čakalne vrste na onkoloških oddelkih?
Imamo pravico izbire
Hvala bogu pa ni vse tako črno in potrošniki imamo možnost in pravico izbire, kaj bomo kupovali in kaj bomo jedli. Poleg masovno pridelane hrane nizke kakovosti imamo na trgu pestro izbiro zdrave, vendar nekoliko dražje hrane. Ta hrana je znanega porekla in postopka pridelave. Ima certifikat, da ne vsebuje zdravju škodljivih snovi. Njena pomanjkljivost je, žal, da še zdaleč ne zadosti potreb celotnega trga. Če bi vsi želeli zelenjavo iz eko in bio pridelave ter meso živali iz proste reje, potem bi imel Malthus prav. Ne bi se mogli prehraniti. Eko pridelava zahteva veliko prostora in drage, tradicionalne postopke vzgoje z velikimi odpadki. Ekonomsko gledano, eko proizvodnja zelenjave nima odrešiteljske vloge. Njena vloga je zgolj pokrivanje tržnih niš. V primeru izrednega povečanja povpraševanja po zdravi zelenjavi bi kratkoročno prišlo do vrzeli v proizvodnji in do eskalacije prodajnih cen. Ekološke kmetije bi na daljši rok presežke, ustvarjene pri visokih cenah, sicer investirale v povečanje zmogljivosti, a te ne bi nikoli zadovoljile količin, ki bi jih potreboval trg. Cene zdravo pridelane hrane bi še naprej rasle. Potrošnikova racionalna odločitev bi bila nakup cenejše, manj kakovostne hrane. Ob izgubi trga bi bila večina eko pridelovalcev prisiljena preiti na cenejšo instant proizvodnjo, spustiti cene in opustiti visoke zdravstvene standarde. Le peščica med njimi bi še naprej oskrbovala z eko zelenjavo majhen del trga po zelo visokih cenah. Vse skupaj se zdi kot začaran krog brez rešitve.
Tretja izbira, ki jo kot potrošniki imamo, pa je samooskrba. Cena doma pridelane zelenjave je zanemarljiva v primerjavi s ceno, ki nam jo ponuja trg. Predvsem pa je bistveno, da doma pridelane zelenjave ne plačujemo z življenjem.
Kot zaposlen v vrtnarstvu opažam, da se vse več ljudi podaja na pota samooskrbe. Ljudje vnovič zasajajo s travo prerasle gredice. Tudi v mestih, kjer ni obdelovalne zemlje, se povečuje pridelava zelenjave, zelišč in začimb. Z izborom posebnih balkonskih sort zelenjave in s sodobnimi tehnikami vertikalnega vrtnarjenja lahko na zelo majhnem prostoru pridelate zelo veliko.
Pridružite se zeleni revoluciji in rešite prihodnje rodove!
