Skrivnost tisočerih otokov – Aland
Oddih na otokih si večinoma predstavljamo nekje na Jadranu ali morda v Grčiji. A v Evropi je mogoče obiskati še veliko privlačnih počitniških krajev. Daleč na severu vabi otočje Aland, ki se po lepotah zlahka kosa z jadranskimi otoki.
Otoški arhipelag Aland se razteza v Baltskem morju med Švedsko in Finsko. Otočje, ki ga sestavlja kakih 6500 otokov, pripada Finski, a se postavlja z avtonomijo, za uradni jezik pa velja švedščina. Nekoč je bil arhipelag švedska provinca, ki naj bi jo po razpadu ruskega imperija leta 1917 vrnili Švedom. Toda v sporu med Švedsko in Finsko je tedanja Liga narodov otokom podelila avtonomijo znotraj Finske. Otočje je ostalo nevtralno in demilitarizirano v času 2. svetovne vojne, na kar so domačini še vedno ponosni. Posledično tako otočanom drugače kot Fincem ni treba služiti vojaškega roka!
Otočje, na katerem živi blizu 30 tisoč prebivalcev, se od leta 1954 postavlja s svojo zastavo, ima lastno zakonodajo in registrske tablice, od leta 1984 uporabljajo svoje poštne znamke, skupaj s Finsko pa so kot plačilno sredstvo uvedli evro. Da bi zavarovali svoje ozemlje, so uvedli omejitve pri prodaji nepremičnin. Tako je za nakup zemlje ali za ustanovitev podjetja poleg finskega državljanstva treba pridobiti tudi posebno regionalno državljanstvo, vendar je to mogoče le, če kandidati živijo na otočju najmanj pet let in če govorijo švedsko.
Otočani so bili že od nekdaj znani kot izvrstni ribiči, pomorščaki in trgovci. Tudi dandanes so v lasti otočanov številne velike ladijske družbe (Viking, Birka, Eckero, Silja), ki prek Baltika vsako leto prepeljejo več kot 8 milijonov potnikov! Največji magnet za vožnjo s sodobnimi trajekti pa so brezcarinske prodajalne na ladjah, saj si je Aland tudi po vstopu v Evropsko unijo izbojeval poseben status. Tako se ladje, ki vozijo med Švedsko in Finsko, obvezno ustavijo v glavnem otoškem pristanišču Mariehamn. Pregovorno drage alkoholne pijače so v brezcarinskih prodajalnah do štirideset odstotkov cenejše kot na Švedskem ali Finskem. Mnogi si pot krajšajo tudi v igralnici, v diskoteki ali v salonu z živo glasbo. Vsekakor nikomur ni dolgčas, pa čeprav idilična plovba skupaj z vmesnim postankom na otočju traja več kot deset ur.
Prihodnost je v turizmu
Brezposelnosti na Alandu praktično ne poznajo. Kdor hoče, lahko dobi delo, pa čeprav je industrije le za vzorec. Več priložnosti za zaslužek prinašajo storitvene dejavnosti, ladijski prevozi, ribištvo in predvsem turizem. Na otokih k sreči ni velikih hotelov, vendar prenočišča kljub temu ni težko najti. Večinoma so na voljo zasebni penzioni ali leseni bungalovi. Najbolj varčni lahko bivajo v katerem od številnih kampov, tisti s svojim plovilom pa varno zasidrani v katerem izmed tisočerih zalivov spijo kar na krovu. Aland slovi kot izjemen ribolovni paradiž, v jesenskih mesecih pa prihajajo vedno številnejši gobarji. Domačini se za gobje bogastvo namreč skoraj ne zmenijo. Toliko bolj pa so nad njim navdušeni premožnejši Rusi in Estonci, ki zadnja leta odkrivajo čare celo zanje ne preveč oddaljenega otočja.
Otoki se postavljajo s številnimi peščenimi ali granitnimi plažami. Otočje namreč sestavljajo velikanski granitni bloki, ki se ob obali marsikje položno spuščajo v morje. Večinoma so obarvani rdečkastorjavo, kar daje pokrajini prav značilno podobo. Tudi veliko cest je rdečkastih, saj za asfalt uporabljajo pesek, pridobljen iz rdečega granita. Ceste, tudi makadamske, ki vodijo do najbolj odročnih naselij, so v dobrem stanju. Tudi brez lastnega avtomobila je mogoče otoke kar podrobno spoznati. Morda še najbolj doživeto s pomočjo kolesa. Razdalje niso pretirano velike, vzponi niso vredni omembe, kratke trajektne povezave pa so za potnike in kolesa brezplačne. Zelo priljubljeno je tudi jadranje in čolnarjenje, saj je morje med otoki po navadi mirno, razdalje so majhne, k postanku pa vabijo številni majhni peščeni ali kamniti zalivi. Tudi voda se v plitvinah poleti dovolj segreje, da je mogoče brezskrbno zaplavati.
Večina podeželskih hiš je lesenih in podobno kot na Švedskem so pobarvane tradicionalno rdečkasto-rjavo. Sem in tja je še mogoče naleteti na mlin na veter, s kakršnim so nekoč mleli žito. Pred nekaterimi hišami vzbujajo pozornost pisano pobarvani poštni nabiralniki. Lastniki jih po navadi izdelajo kar sami, da so videti kot nenavadna pravljična bitja, kot majhne hišice ali pa na zunanjo stran narišejo kako zanimivo sliko. Svojo ustvarjalno žilico kažejo celo s prometnimi znaki – na enem od otokov sem naletel na znake, ki so opozarjali na domačega mačka, psa, zajca in gos!
Med več tisoč otoki je stalno naseljenih le kakih šestdeset. Večina prebivalcev živi na največjem otoku Fasta, od tega dobra polovica v glavnem mestu Mariehamn. Mesto sestavlja le nekaj ulic, obdanih z nizkimi lesenimi hišami. Na ulicah je najbolj živahno ob sobotah, ko oživi tržnica. Na stojnicah je na ta dan mogoče občudovati, vonjati in okušati marsikaj, kar naredijo, pridelajo, naberejo ali ulovijo na otočju. Na otočju premorejo celo pivovarno, katere pivo je eno najboljših na Finskem. Še več pozornosti pa vzbuja jabolčno vino in jabolčna vodka – Alvados. Znana je po vrhunsko oblikovanih steklenicah s steklenim jabolkom v notranjosti.
Povezani z morjem
Otočani so morda prav zaradi osamljenega življenja sredi Baltskega morja navezani na preteklost. O burni preteklosti otočja tako pričajo številni muzeji. Poštni muzej predstavlja nekoč pomembno dejavnost otočanov. Revnim ribičem in kmetom namreč ni bilo treba plačevati davkov, v zameno pa so morali skrbeti za prenos pošte prek Baltika. Delo ni bilo lahko, še posebno ne ob slabem vremenu in v zimskem času. Na marsikaterem otoku je urejen muzej na prostem z ohranjenimi tradicionalnimi hišami. Med njimi so tudi lesene hiše, krite s travo, in mlini na veter. Enega najbolj zanimivih muzejev predstavlja skoraj sto metrov dolga tovorna jadrnica Pommern. Štiri jambornica, zasidrana v pristanišču glavnega mesta, daje videz, kot da bo vsak trenutek izplula. Toda žal le spominja na čase, ko so se otočani postavljali z enim najmogočnejših trgovskih ladjevij v Evropi. Po svetovnih morjih je začela pluti leta 1903 in je vse do konca druge svetovne vojne jadrala med Avstralijo in Veliko Britanijo, potem pa so jo kot muzejski primerek prepeljali na Aland. Leseno jadrnico so obnovili do zadnjih podrobnosti. V njenih kajutah je mogoče občudovati tudi številne fotografije, ki so nastale med prečenjem oceanov. Ladja je res plula pod srečno zvezdo, saj je srečno preživela obe svetovni vojni, ter v vseh letih ni izgubila niti enega člana posadke. Z njo je upravljalo 26 mornarjev, za pot med Avstralijo in Evropo pa so potrebovali dobrih sto dni.
