Sobnice med dopustom

Prosti čas | jul. '13

Rastline, pa naj gre za sobnice, balkonske nasade ali cvetje na vrtu, so poleti še posebej ogrožene, ko za dlje časa odidemo zdoma. Takrat se prav lahko zgodi, da ne bo nihče v pripeki zastiral zaves ali poskrbel za potrebne obroke vode in gnojil. V takem primeru so zanesljivi znanci ali sosedje najboljši oskrbniki, le to si moramo dopovedati, da jih ob naključnem omaganju katere od naših ljubljenk ni pošteno očitati malomarnost.

Rastline, ki morajo poletje preživeti v zaprtih prostorih, pognojimo že pred odhodom. Če nimamo pri roki nikogar, ki bi jih hodil zalivat, eden starih receptov priporoča, da lončnice prenesemo v kopalnico, kjer jih namestimo v kopalno kad z nekaj vode. V polsenci bodo tako odlično preživele praproti in podobne svetlobno nezahtevne rastline.
Na balkonu so uporabni zabojčki, ki v svojem spodnjem delu zagotavljajo vodno rezervo. Je tudi več tehničnih rešitev z dozatorji v povezavi s kapljičnimi namakalniki za lončnice in balkonske zabojčke. Ko gre za zalivanje, vsekakor imejmo v mislih, da imajo na porabe vode odločilen vpliv senčnost ali osončenost, veter ali brezvetrno zatišje ter relativna zračna vlažnost okolja.

Nekaj o gnojenju
Vrtnemu rastlinju lahko za daljše časovno obdobje zagotovimo skoraj optimalno prehrano, mnogo teže pa to storimo z lončnicami, posodovkami in balkonskimi zasaditvami. Pri teh velja, da je pametno ob vsakem zalivanju dodati vodi tudi nekaj gnojila. Ko se odločamo med tekočimi in trdnimi gnojili, obvelja resnica, da je v tekočih gnojilih na enoto teže ali prostornine precej manj za rastline pomembnih elementov, kot jih je v praškastih in kristaliničnih pripravkih. Vsekakor ni odveč prebrati etikete, kjer so navedeni odstotki vsaj za dušik, fosfor in kalij. Iz razmerij teh elementov izhaja tudi groba razdelitev, kaj je primerno za listnate in kaj za cvetoče rastline. To moramo upoštevati! Pomembna pridobitev so počasi delujoča gnojila, ki večinoma pod vplivom temperaturnih nihanj v ionski izmenjavi sproščajo potrebna hranila. Dobijo se kot kroglice, obdane s smolnato lupino iz rastlinskih olj, ali pa so te kroglice zlepljene v nekakšne zamaške, ki jih enostavno potisnemo v prst. Pozneje najdemo navidezno cele kroglice, a to so le še prazni mehovi. Zaradi tega klasična gnojila niso prav nič izgubila na svoji vrednosti, le recepti o vsakotedenskem gnojenju niso preveč zanesljivi.

Poletje in posodovke
Vse čebrice, skodele in korita, ki so razpostavljene tako, da prestrežejo padavine, so res navajene svojega okolja, toda prav lahko se zgodi, da jim bodo naravne količine padavin premalo. Zato jih je prav tako kot sobnice koristno izročiti v varstvo oskrbniku, ko smo sami zdoma. Pomemben pripomoček je uporaba agrogela. Pripravek je znan in dostopen v vseh strokovnih trgovinah in tako pri mlajših, kot pri že močno vraščenih posodovkah lahko naredite tako, kot počnem sam. S primernim količkom v prst navrtam kakih 20 centimetrov globoko luknjo in vanjo vsujem za pol žličke omenjenega sintetičnega drobirja. Luknjo zamašim s prstjo in zalijem. S tem je ustvarjena možnost shranjevanja dodatne vlage ob vsakem dežju ali zalivanju. Rastline to znajo ceniti in bodo zanesljivo preživele celo daljšo odsotnost. Zato na bodimo preveč v skrbeh za rastline, kot so oleander, rožmarin, aukuba, kristavec …
Suši prilagojene trajnice
Kar nekaj vrtnih cvetlic bo zanesljivo kljubovalo vročini in suši in zaradi tega se lahko odpravimo popolnoma brez skrbi na dopustniški potep. Omenimo le nekatere. Vrtnarsko in cvetličarsko zelo uporabna gomoljnica iz naših krajev je klasnati liatris (Liatris spicata), ki je bolj cenjen v svoji lilasto rožnati kot v beli različici. Rastlina je košarnica, a v tleh ima stebelni gomolj, ki zaradi vsebnosti inulina sploh ni varen pred zemeljskimi glodavci. Ob delitvi gomoljev je v navadi tudi razmnoževanje s semenom. V prvem letu se gomolj odebeli le za dober lešnik, a je to dovolj za prvo skromnejše cvetenje. Klasnato socvetje je sestavljeno iz mnogih cvetov, ki se začno odpirati od zgoraj navzdol. To je posebnost, sicer pa se cvetje dobro drži v šopkih in aranžmajih. Tudi rudbekije so iz sušnih ameriških travnikov. Zato so skoraj neuničljive. V naravnem okolju se sestoji obnavljajo sami od sebe, v gojenem vrtu ali na javni zelenici pa jih je pri nas treba nekoliko pogosteje razsajati, sicer se skupine razredčijo prav lepo. Zelo uporabne in priljubljene so tudi nizke jesenske astre (Aster dumosus), ki se na vrtu razcvetijo v eno samo barvito oazo: belo, vijolično, rožnato, svetlo ali temno modro. Po širnih območjih od Britanske Kolumbije do Kolorada so doma predniki vseh občudovanih vrtnih sort volčjega boba (Lupinus polyphyllus) s postavnimi socvetji in globokimi koreninami. Uspešna je jesenska setev in presajanje še prav majhnih rastlin. Z vsemi naštetimi sodijo v isti predal najodpornejših še vse enoletne in trajne sončnice, dvoletni svetlin (Oenothera bienis), indijanska kopriva (Monarda dydima), pa še kaj bi se našlo.
Na pisano druščino dvoletnic, kot so mačehe, marjetice in šeboje, moramo misliti že ob koncu poletja in na prehodu v jesen, sicer s pomladnimi cvetnimi užitki ne bo nič. Uporabnost dvoletnic je velika, saj jih pogosto sadimo na grobove, v domačem vrtu pa so dobrodošle v družbi pomladi cvetočih čebulnic. Za lepo družbo je dovolj že deset ali dvajset mačeh, po možnosti ene same barve, ki jih pridružimo morda desetini tulipanovih čebulic. Le najbolj nerodni bi morda skupaj sadili rumene tulipane in rumene mačehe, a v naslednji jeseni najbrž tega spodrsljaja ne bi več ponovili. Gotovo pa je v domačem vrtičku dovoljen vsak preizkus lastnega okusa.

Od gomile do skalnjaka
Spodobi se, da razmišljamo, kako bodo videti grobne gomile v tistih poletnih tednih, ko jih morda zaradi naše odsotnosti ne bo nihče oskrboval. Večinoma so za zasajanje na grobovih uporabne predvsem tiste z nižjo ali blazinasto rastjo. Lahko so to trajnice ali tudi enoletnice. Pri trajnicah imajo pred vsemi drugimi veliko prednost sočnice, kakršni so netreski (Sempervivum v mnogih zanimivih sortah z majhnimi ali prav velikimi rozetami) in homulice (Sedum). Pri enoletnicah pa po svoji odpornosti izstopajo tolščaki (Portulaca grandiflora), ki tudi vztrajno pocvitajo. Predvsem na senčnem zatišju skalnjaka moramo rastlinam posvetiti nekaj več skrbi, ker tam posajeno rastlinje, ki pogosto izvira iz visokogorskih razmer, težko prenaša suho poletno okolje. Res je, da se mnoge alpinke s svojimi koreninami prebijajo globoko v skalne špranje in zato jim je odveč obilica hranilne vrtne prsti, celo pogubna je zanje. V tleh se sicer vedno ohranja nekaj vlage, a v naravi je pomembnejše zajemanje jutranje rose. Zračno vlažnost poskušamo na tem delu skalnjaka zagotoviti vsaj občutljivim izbrankam z vgradnjo primernih oroševalcev.