Zgodba iz preteklosti - Kozorogovo prekletstvo
Svoje dni je na pečini pod Šmarno goro stal imeniten grad. V njem je živel trdosrčen graščak Konrad, ki je svoje tlačane surovo mučil. Imel je močnega kozla z izredno velikimi rogovi. Kadar se je graščaku zljubilo, je poklical enega izmed tlačanov, ki se je nato moral trkati s kozlom. Kogar je to doletelo, se je po vseh štirih plaziti proti kozlu, ta pa je mislil, da ga izziva na dvoboj, zato se je z vso močjo zaletaval v domnevnega sovražnika. Kmet je vedno obležal zdelan do smrti, graščak pa se je pri tem veselo zabaval.
Pa je hudobnemu gospodu prišlo na uho, da živi na Smledniku vitez, ki je tako spreten v igri s kockami, da mu nihče ni kos. Odpravil se je na smledniški grad, kjer sta z vitezom vso noč kockala. Toda smledniškemu vitezu je sreča obrnila hrbet in zakockal je še svojo hčer Katarino. Konrada, ki je bil grd in hudoben, ni maralo nobeno dekle, toda z zmago je končno dobil nevesto. Prav kmalu se mu je rodil sin, ki pa je imel na čelu majhen izrastek. Skrbna mati Katarina je to skrivala, a skrivnost se je kmalu razvedela med ljudmi. Oče je poklical najrazličnejše zdravilce, a vse je bilo zaman, izrastek je postajal čedalje večji in otroka se je prijelo ime Kozorog. Pri dvajsetih letih je imel fant na čelu že pravcati rog, prav takega, kot ga je imel grajski kozel. Oče je pobesnel in sina zaprl v grajski stolp.
Katarina se je v skrbi za sina odločila obišče cerkvico, ki jo je menda zgradila sveta Katarina in naj bi čudežno pomagala obupanim materam. Na poti pa jo je dohitela noč. V spanju se ji je prikazala sv. Katarina in ji zaupala skrivnost, ki bo njenega sina rešila kozlove podobe.
Jeza in hudobija sta graščaku Konradu povsem omračila um, spet je začel popivati in se predajati veseljačenju. Nekega dne je s svojimi pajdaš odjezdil i na lov, med potjo pa se mu je pridružil vrag in ga zvabil v prepad. Šele po treh dnevih so našli hudo poškodovanega Konrada pod strmino, a je kljub zdravljenju kmalu umrl.
Zgodilo pa se je, da je nekoč na Šmarni gori nabirala jagode prijazna deklica, po imenu Matjaževa Micka. Pri nabiranju je izpod gore zaslišala mil jok in za skalo je našla sedečega mladeniča Kozoroga. Deklica ga je želela potolažiti. »Dobra deklica,« je dejal Kozorog, »prešibke so tvoje moči, da bi me lahko rešila nadloge, ki mi jo je poslal sam bog. Če bi hotela, da bi bil kot drugi ljudje, bi morala pri znamenju Matere božje odrezati svoje zlate lase in jih pustiti tam, svoje čevlje bi morala podariti prvemu revežu, ki bi ga srečala, in iz pirniške cerkve bi morala prinesti blagoslovljeno vodo. Le če bi se to zgodilo, bi bil rešen!« »Nič drugega, samo to?« je veselo vzkliknila Micka in že stekla na pot. Darovala je Materi božji svoje lepe kite, podarila čevlje neki revni ženici in prinesla blagoslovljeno vodo. Kanila jo je na Kozorogovo glavo in glej, rešila ga je prekletstva. Sramotno znamenje je izginilo za vedno.
Povzeto po:
Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celje, 1910
France Bevk, Kozorog, Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1983
