Strah in pogum
Pred dobrima dvema desetletjema smo se Slovenci odločili za samostojno državo in pri tem pokazali, da smo sposobni premagati še tako velike ovire, če nas povezuje skupen cilj. Podobno smo se odločili, ko smo bili proti svoji volji potegnjeni v vrtinec druge svetovne vojne in se uprli tujim zavojevalcem. Drži, niso vsi premogli tega poguma, vendar jih je zgodovina kaznovala in jih postavila na stran poražencev. Na svojevrsten način govori o tem času razstava, ki bo do konca februarja na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču in prikazuje, v kolikšni meri je Josip Broz Tito sooblikoval upor proti okupatorjem in pol stoletja vodil nekdanjo skupno državo. Vsekakor mu poguma ni primanjkovalo in to so priznavali tudi tisti, ki ga sicer niso marali. No, precej poguma so morali imeti tudi avtorji te razstave, saj so dandanašnji očitna prizadevanja, da bi nekoliko popravili zgodovino in poražence predstavili kot »borce proti totalitarizmu«.
Tudi na osebni ravni se pogosto srečujemo z razmerami, ko moramo pokazati veliko mero poguma, ki pa ga ne gre enačiti z zaletavostjo. Ko, denimo, zbolimo, raje upoštevajmo navodila zdravnika in ne nasedajmo reklamam, ki razglašajo malodane čudežne učinke posameznih preparatov, ob tem pa vztrajno ponavljajo, da se moramo o stranskih učinkih posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom. To »dodatno navodilo« je dokaj prozorna zvijača proizvajalcev teh zvarkov, saj jih pri morebitnih zapletih povsem odvezuje vsakršne odgovornosti. Zato pamet v roke, preveč »poguma« pri nakupih v lekarni se nam lahko hudo maščuje. Za svoje zdravje smo najprej odgovorni sami in veliko bomo naredili že s tem, da se bomo otresli slabih, škodljivih razvad.
Učinkovitega zdravljenja je potrebna tudi naša država in pri iskanju rešitev si ne gre zatiskati oči pred dejstvi. V oči pa bode, da se politiki vztrajno izogibajo diagnozi vzrokov za gospodarsko in finančno razsulo. Po svoje je to razumljivo, saj bi z razkritjem dejanskih vzrokov za bolezensko stanje države priznali, da je gospodarska in politična elita pripeljala državo na rob bankrota. Za tako ugotovitev pa je potreben pogum, ki pa nam ga primanjkuje. Res je, da si vlada Alenke Bratušek prizadeva urediti državne finance in pripraviti potrebne reforme, vendar bi bil ta napor zagotovo uspešnejši, če bi v državi dosegli potrebno soglasje vse družbe. Tudi za preseganje političnih in gospodarskih interesov posameznih družbenih skupin je potreben pogum. Še posebej primanjkuje takega poguma vodstvom političnih strank, ki domala vse naredijo zgolj za to, da se obdržijo na oblasti ali pa se dokopljejo do nje. Zagovorniki »čudežnih« zdravil, ki bodo po njihovem ozdravila državo, so bili doslej v svojih »diagnozah« dokaj neverodostojni, saj so se dosledno izogibali pojasnilom o lastni odgovornosti za zdajšnje razmere. To je nekako tako, kot da bi v kliniki za odpravo odvisnosti za terapevta izbrali alkoholika. Saj ni potrebno, da vse vidimo kot začetek konca, tisti, ki imajo dovolj pameti in poguma, praviloma najdejo pot iz zagatnega položaja bodisi kot posamezniki bodisi kot skupnost. Tisto, kar pa je potrebno, če zares želimo najti prave odgovore, je odkrita ugotovitev, kaj je šlo v preteklosti narobe. Priznanje je pač prvi korak k spremembam na bolje in tudi za to je potreben pogum. Doslej pa je prevladoval zgolj strah pred resnico.