Neustrašni Slovenci?
Večine slovenskih državljanov naj ne bi bilo strah prihoda t.i. trojke, torej Evropske komisije, Mednarodnega denarnega sklada in Evropske centralne banke. Zgolj slaba četrtina Slovencev naj bi se jo bala. Tako so rezultate svoje telefonske ankete povzeli pri enem od naših vplivnih dnevnikov. O osebnem občutku („Vas je strah morebitnega prihoda trojke?“) so namreč povprašali 404 državljane. Za težko doumljivo odsotnost strahu pri na splošno kar dobro razgledanih državljanih je možnih več razlag.
Denimo: vzorec 404 vprašanih državljanov je bržčas premajhen za verodostojno ugotavljanje prevladujočega mnenja. Morda pa smo res preprosto neustrašna nacija, čisto drugačna od grške, irske, portugalske, španske, ciprske. V vseh omenjenih državah so tako možnost pričakali s strahom, odporom in – v tem je izjema le Irska - s protesti. Kaj jih čaka, so vedeli iz izkušenj držav tretjega sveta s takim skrbništvom – kalvarija zaradi brutalnega zniževanja standarda večine prebivalstva in zelo slabi obeti za boljšo prihodnost.
Pa vendar: od kod ta presenetljivi napad neustrašnosti? Je mogoče, da ljudstvo ne ve dovolj o dejanskih posledicah prihoda trojke?
To ni nemogoče. Nekateri politiki, žal tudi nekdanji predsednik vlade, javnost že več kot leto bombardirajo s svojim mnenjem, da je prihod trojke neizbežen, skoraj odrešitev.
Pri tem jih nonšalantno podpirajo mediji, celo nacionalka, ki napovedi o natikanju prisilnega jopiča državi sprejemajo brez zadržkov. V zadeve se ne poglabljajo. Ne preverjajo, ali je gospodarsko zdravje naše države res tako slabo, kot ga prikazuje del politike. Ne poskušajo ugotoviti, kako se mednarodni finančni „pomoči“ izogniti. Opirajo se predvsem na mnenja mladoekonomistov; ti so svojo dušo že zdavnaj prodali neoliberalno usmerjenim gospodarjem, ki so Sloveniji naredili veliko nepopravljive škode.
Tako so, denimo, le redki mediji razkrili, da je Mednarodni denarni sklad iz trojke bolj ali manj izstopil, ker sam ni več soglašal s politiko prehitrega in s tem pretiranega zategovanja pasu, kakršno je pred tem s preostalo dvojico zahteval od Grčije, Španije, Italije itd. Ljudstvo, zaradi osebnih stisk čedalje bolj apatično in kar vsevprek jezno na domačo politiko, je torej, kar zadeva t.i. trojko, v marsičem zavedeno. Samo tako lahko nekaj, kar je tako škodljivo, uničujoče, postane sprejemljivo. Mija Repovž