Zgodba iz preteklosti: Zlatorog
Pod Bogatinom se razteza razjeda, podobna jami. Tam je bojda skrit zaklad. Od nekdaj je bil vaba za ljudi, željne bogastva, ni pa znano, ali je kdo zares obogatel. Ta skrivnost je bila navdih za pripovedko o Zlatorogu. Pod Bogatinom je bila še Jezerska dolina in skalnata Komna. Tam so bivale bele žene, mile in dobrosrčne. Po golih skalah je rasla slastna trava, kjer so se pasle in redile koze revežev. Če pa si je kdo drznil v ta raj, so ga prestrašile s strašnim glasom. Po rebrih, ki se razprostirajo proti Soški dolini, so se pasle njihove koze, bele kot sneg. Kadar se jim je kdo preveč približal, so sprožile plaz kamenja. Vodil jih je močan kozel z zlatimi rogovi, imenovan Zlatorog. Bele žene so ga s čarovnijo obvarovale pred kroglami lovcev. Iz vsake kaplje njegove krvi je takoj zrasla cvetlica, imenovana Triglavska roža. Če je ranjeni Zlatorog požvečil le en list tega cveta, je ozdravel. Toda človeška nehvaležnost in hudobija je spremenila dolino belih žena v skalnato puščavo. Zgodilo se je tole: Na Bovškem še ni bilo cest, vozne poti so vodile le iz Kobarida v Bovec. Tam, kjer se Koritnica izliva v Sočo, je nekoč stala krčma. V njej je stregla lepa krčmarjeva hči. Mnogo bogatih snubcev jo je snubilo, a ona je ljubila le mladega lovca iz Trente. Ta njen izbranec pa je ljubil le njo in planine, preplezal je vse strmine, ne da bi se mu kaj zgodilo. Marsikaterega gamsa ali divjega petelina je prinesel v krčmo. Pa vedno za svojo ljubljeno tudi planinski šopek. Neko nedeljo se je v krčmi mudilo precej trgovcev. Nekomu izmed njih je bilo dekle še posebej všeč. Venec biserov ji je obesil okoli vratu, jo obdaroval z zlatimi prstani, plačeval vince in godci so godili le njima v čast. Ko je bilo veselje največje, je v krčmo vstopil lovec. Povabil je svojo nevesto na ples, a je bila krčmarjeva hči osorna in jezikava. Ošabno mu je pokazala darila, ki jih je dobila od tujca. Razžaljen in jezen je lovec zapustil krčmo. Na poti domov je srečal zelenega lovca. Nihče ne ve, ali je bil to škrat ali sam vrag. Skupaj sta se napotila na planino. Še isti večer sta izsledila Kozoroga. Lovčeva krogla ga je zadela naravnost v srce, a mu je z zadnjimi močmi uspelo priti do čudežne rože, ki mu je spet povrnila moč in zdravje. Njegovi rogovi so v ranem jutru ujeli prve sončne žarke in zaslepili lovca nad prepadom, da je za trenutek izgubil ravnotežje in zgrmel v globino. Krčmarjevi hčeri je bilo žal, da je razžalila mladega lovca. A ga je čakala zaman. Po narasli Koritnici je priplavalo njegovo truplo. V roki je še vedno držal šopek triglavskih rož. Pastirci so tisto poletje zaman odgnali čredo k Jezercem. Tam ni bilo več pašnikov in planinske idile, Zlatorog je uničil vse. Še danes so v golih skalah Komne sledi njegovih rogov.
