Upanje
V minulih tednih smo veliko slišali o človekovih pravicah in o ljudeh, ki si prizadevajo za svet brez kršitev človekovega dostojanstva in za pravično družbo. V resnici bo treba marsikaj spremeniti, da bi dosegli cilje, ki so zapisani v Ustanovni listini ZN in v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. To sicer ni pravno zavezujoč dokument, vendar kljub temu članice svetovne organizacije zavezuje, da v svojih ustavah in zakonih namenijo vso potrebno pozornost varovanju človekovih pravic.
Kot vemo, pa je resničnost daleč od zastavljenih ciljev. Tako je, denimo, v deklaraciji zapisano, da ima vsakdo pravico do take življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini zagotavlja zdravje in blaginjo.
Svetel primer borca za uresničitev človekovih pravic je bil preminuli Nelson Mandela, ki ga je rasistični režim za več kot dve desetletji spravil v ječo, ker je nasprotoval ideologiji o večvrednosti belopoltih priseljencev. Mandela je bil velika moralna in politična avtoriteta, o čemer smo se lahko prepričali tudi na njegovem pogrebu, kjer se je gnetla množica državnikov z vseh koncev sveta. Toda niso si vsi zaslužili, da sodelujejo v tem dogodku. Kar veliko jih je prišlo v Johannesburg z velikim bremenom kršenja človekovih pravic v državah, ki jih vodijo. Celo ameriški predsednik Barak Obama doslej ni imel ne moči in ne poguma, da bi preprečil stikanja po zasebnosti državljanov in celo državnikov prijateljskih držav. Tako početje je ameriška obveščevalna agencija utemeljevala s skrbjo pred morebitnimi terorističnimi napadi. Seveda je razumljivo, da varnostni organi katerekoli države ukrepajo in skušajo zagotoviti varnost v državi, vendar je več kot vprašljivo, ali pri tem ne posegajo po ukrepih, ki so v popolnem neskladju z načelom, da je vsakdo nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda. In otroci, ki jih v Afganistanu morijo ameriška brezpilotna letala zagotovo niso teroristi, ki ogrožajo varnost ZDA in njenih zaveznic, vštevši Slovenijo.
Doslej je le malo državnikov skušalo ugotoviti, kje so pravi vzroki za terorizem, ki v svojem bistvu vendarle izraža nemoč ljudi v boju z interesi velikih sil in revščino, ko svojim otrokom ne morejo zagotoviti niti najnujnejših pogojev za človeka vredno življenje. Naj ob tem spomnimo, da tretjina človeštva nima dovolj hrane, pitne vode in zdravstvenega varstva. Na drugi strani pa države porabijo na stotine milijard dolarjev, da bi »ponižane in razžaljene« še naprej izkoriščali samooklicani »apostoli« demokracije in napredka.
Varovanje in zaščita človekovih pravic ter prizadevanje za uveljavitev demokracije so bile v preteklosti nadvse priročen izgovor za uveljavljanje strateških interesov velikih sil. V zadnjem času so s tem izgovorom tudi vojaško posredovale v številnih državah, vendar se je praviloma izkazalo, da je šlo v prvi vrsti za varovanje gospodarskih, vojaških in političnih interesov velikih sil.
In kako je pri nas? Ob osamosvojitvi smo samozavestno zapisali v ustavo, da so pri nas vsakomur in ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotne razmere, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Vsi smo pred zakonom enaki (14. člen Ustave RS). V resnici pa so se razmere obrnile precej drugače, kot smo pričakovali ob glasovanju za našo samostojnost. Kdo je takrat pomislil, da bo oblast prišla v roke pohlepnežem, ki so v novih okoliščinah videli predvsem priložnost za osebno bogatenje, ki je temeljilo na prisvajanju, kraji nekdaj skupnega družbenega premoženja. Seveda, nihče ni kriv, dokler mu to ni dokazano na sodišču, vendar državljani preprosto ne moremo razumeti, zakaj doslej sodiščem ni uspelo kaznovati tistih, ki so nas pahnili v razmere, ko je vse manj upanja, da se bo v bližnji prihodnosti obrnilo na bolje.
Vendar upanje umre zadnje. Tudi Nelson Mandela je verjel, da bo nazadnje zmagalo dobro nad zlim, in v veliki meri mu je uspelo družbo, ki jo je vodil, pripeljati do točke, ko lahko državljani v največji meri sami odločajo o svoji usodi. Pri tem je seveda pomembno, da družba doseže skupen dogovor, kaj pravzaprav hoče.
V Sloveniji smo se odločili, da bo naša država pravna in socialna. Država, ki bo dosledno spoštovala človekove pravice – ne le tiste, ki zadevajo politično izrekanje, temveč tudi pravice, ki zadevajo človeka dostojno življenje.