Praznik demokracije
V resnici je prav, da imamo državljani možnost z osebnim izrekanjem potrditi ali zavrniti zakon, ki ga je sprejela večina v parlamentu. Referendum je zagotovo najbolj neposredno izražanje volje državljanov in tako parlament, kot tudi vlada morata spoštovati odločitev državljanov. Zato je referendum ne glede na izid vselej uspešen. Pritoževanje predlagateljev nedavnega referendumskega odločanja o arhivih nad »pomanjkanjem demokratične osveščenosti« je torej zgolj izgovor za njihov politični poraz. V resnici je šlo za predvolilno kampanjo, s katero se želi zdajšnja opozicija zavihteti na oblast s pogrevanjem teze o zlorabah nekdanje oblasti in domnevnih zločinih nekdanje tajne policije. Naj povemo naravnost: služba državne varnosti zagotovo ni bila dobrodelna organizacija, njena naloga je bila varovati ustavni red v državi in jo varovati pred napadi »od zunaj«, še posebej pred terorističnimi grožnjami. V teh mejah je tako imenovana UDBA še posebej skrbno spremljala delovanje emigrantskih organizacij, ki so bile državi sovražne. Jugoslovanska tajna policija je delovala podobno kot vse druge tajne policije po svetu. Najbrž tudi dandanes slovenska tajna služba sodeluje s tujimi službami, da bi tako zagotovila varnost države še posebej pa tedaj, ko gre za teroristične grožnje.
V slovenskem političnem prostoru se pred volitvami praviloma vedno znova razvname razprava o polpretekli zgodovini. Žalostno je, da skuša del politične javnosti oblatiti partizanstvo in rehabilitirati kolaboracijo. Morda bi bilo prav, ko bi parlament v novi sestavi sprejel ustavni zakon, ki bi enkrat za vselej preprečil zlorabo minulih dogodkov za zdajšnje politične cilje. Tak zakon bi bilo smiselno preveriti na referendumu, da ne bi bilo več nobenega dvoma, kaj državljani sodijo o preteklosti.
V dobrih dveh desetletjih smo državljani lahko na referendumih odločali o mnogih zakonih, tudi takih, ki so zahtevali veliko strokovnega znanja. Pri »referendumski vnemi« pa je zanimivo, da se politični eliti ni zdelo potrebno, da bi državljane vprašali, ali soglašajo, denimo, z ustanovitvijo slabe banke, z razprodajo nekdanjega družbenega premoženja, z denacionalizacijo, pa s privatizacijo … Ne, tega državni zbor ni ponudil v presojo tistim, ki najbolj boleče občutijo posledice odločitev zakonodajalca. Na drugi strani pa se mu je zdelo primerno, da se na referendumih odločamo o delovnem času trgovin, o statusu RTV Slovenija, o organiziranosti slovenskih železnic … itd.
In kako naprej? Volivci bomo znova odločali, kdo bo vodil prezadolženo državo. Morda bi bilo najbolje, da bi katera od strank, ki ji bo uspelo na volitvah, na prvi redni seji predlagala članom zakonodajnega telesa, naj se izrečejo o najpomembnejših vprašanjih prihodnjega razvoja države. Ni pomembno, kako bi tak dokument poimenovali, za državljane bo štelo, ali so poslanci v resnici tisti, ki so predstavniki ljudstva in ne strankarskih vodstev in elit. Nič ne bi bilo narobe, če bi tak zakon ali resolucijo ponudili državljanom v referendumsko odločanje. Temeljno pravilo demokracije namreč zapoveduje, da mora politika spoštovati voljo ljudstva. Dosedanje ravnanje tako imenovanega političnega razreda pa, žal, dokazuje, da so politiki praviloma zelo daleč stran od pričakovanj ljudi, ki so mu zaupali vodenje države. Morebiti bodo naslednje parlamentarne volitve vendarle prinesle želene in potrebne spremembe. V nasprotnem primeru bodo prihodnje volitve tako kot nedavni referendum o arhivih zgolj raziskava javnega mnenja, katere plačniki so davkoplačevalci.
