Psihološka svetovalnica – julij 2014
O smrti
Naša dolgoletna naročnica se je obrnila name z vprašanjem, kako vnukinji razložiti smrt njenega moža, vnukinjinega dedka, na katerega je bila sedemletnica zelo navezana. Že njej je zelo težko, saj sta bila skupaj štirideset let, skrbi pa jo, kako biti realna in obenem vnukinji pojasniti neizbežnost minevanja na način, da ga bo razumela svoji starosti primerno in se z njim sprijaznila, kot se moramo mi vsi.
Smrt je pomembna za vsa živa bitja; opominja nas, da je življenje minljivo in da ima vse, kar je živo, tudi svoj konec. Tako je tudi vnukinji smrt dedka zamajala varnost in zanesljivost njenega dotlej mirnega, brezskrbnega sveta. Deklica je postala tesnobna, saj jo je zdaj ves čas skrbelo za babico in tudi za starša, da se tudi njim ne bi zgodilo kaj hudega in da jih ne bi nenadejano izgubila. Starša sta si vzela čas in ji starosti primerno razložila, kaj je smrt in kaj lahko ljudje pričakujemo, zato da ne bo tudi v prihodnosti travmatizirana z idejo dokončne izgube. Gre preprosto za to, da otroka zaščitimo s tem, da resnico prilagodimo njegovi starosti, vendar mu ne lažemo, da smrti ni. Kasneje bo deklica še vedno živela v nekakšnem prepričanju, da je smrt nekaj, kar se dogaja zgolj drugim, tako kot mislimo mi vsi. Ljudje smo sposobni šele okrog štiridesetega leta začenjati razumevati, da smo preživeli nemara že polovico svojega življenja. Zavedanje, da smo umrljivi, praviloma poveča odgovornost do življenja. Marsikdo se v obdobju krize srednjih let utegne odločiti, da bo preostanek življenja preživel drugače, bolj polno, v skrbi zase in ne le za druge, upoštevaje v prvi vrsti svoje želje in potrebe. Da si bo vzel čas za razmišljanje, počitek, razmislek o tem, kdo je in kam je še namenjen v življenju. Nad vsem nimamo nadzora v svojem življenju in če se ne odločimo za samovoljno prekinitev bivanja, tudi ne nad tem, kdaj nam bo odbila zadnja ura. Pa vendar se ljudje razlikujemo tudi takrat. Nekateri odhajajo nezadovoljni, polni zamer, prestrašeni, drugi pomirjeni, spravljeni s seboj in z bližnjimi. In ne nazadnje, vedno se kaže zavedati, da je tudi zadnja postaja v našem življenju lahko postaja naše osebnostne rasti in razvoja.
