Z dobro pripravo bo hoja varna

Dobro počutje | jul. '14

Toplejši del leta je še posebej mikaven za izlete v planine. A če hočemo pri tem zares uživati, je nujno, da se nanje dobro pripravimo, je poudaril strokovni sodelavec PZS, alpinistični inštruktor in inštruktor-gorski reševalec Matjaž Šerkezi, s katerim smo se pred glavno pohodniško sezono pogovarjali predvsem o čim varnejšem hoji po planinskih poteh in po gorskem svetu.   
Osnovno varnostno pravilo je dobra priprava na turo, zato se moramo pred vsakim izletom v planine vprašati:
Imamo v nahrbtniku vse potrebne stvari za to turo?
Kakšna je vremenska napoved? Slabo vreme in slaba vidljivost lahko tudi do desetkrat podaljšata čas hoje. Imamo oblačila, ki nas bodo varovala pred močnim vetrom, mrazom in padavinami? Ali so na poti koča, bivak, zavetišče, kamor se bomo lahko umaknili?
Kakšna je izbrana pot? V katero smer bomo hodili (sever, jug, vzhod, zahod)? Pripravimo si načrt poti in pot razdelimo na manjše odseke, predvidimo počitke in približen čas hoje.
Kako daleč je in koliko časa bomo potrebovali za celotno pot? Vrh je šele pol poti!
Kako strm je teren? Ali ga bomo morali prehoditi v ključih, za kar bomo potrebovali več časa, a bo manj utrudljivo?
So na poti balvani, melišča, rušje, kar nas bo upočasnilo?
Se bomo srečali s krnicami, hudourniki, strmimi skoki; jih lahko obidemo?
Se moramo pripraviti na prepade, travnat svet, padajoče kamenje?
Kako hoditi, kakšen tempo ubrati? Če se med hojo ne moremo pogovarjati in bomo hodili nekaj ur, je tempo prehiter. Začnimo počasi, da se ogrejemo in pripravimo telo za daljšo hojo. Pred prvim počitkom poskusimo hoditi vsaj eno uro.
Skušajmo uporabljati počivalni korak: med vsakim korakom iztegnimo zadnjo nogo do konca in pri prenosu naprej sprostimo mišice. S tem jih vsakič malenkostno osvežimo, kar je pri tisoč korakih in za več ur hoje dobra naložba. Uskladimo dihanje z vsakim korakom.
Pred sestopom si zategnimo vezalke. Vsak korak naj bo »lahek«, stegna uporabljajmo za absorpcijo energije tal. Strmejše dele prehodimo v ključih. Stopajmo med kamni in ne po njih.
Ker se večina pohodnikov odloča za enodnevne ture, nam svetujte, kako se je treba nanjo pripraviti?
Izbira ture:
Izberemo turo, ki je primerna naši fizični in psihični pripravljenosti in pri tem upoštevajmo svoje zdravje in zdravje drugih udeležencev. Še posebej pozorni bodimo na kronične bolezni, alergije ali če smo srčni bolnik.
Prilagodimo se najšibkejšemu udeležencu skupine, še posebej, če so v skupini tudi otroci.
Na vsako turo se dobro pripravimo, skušajmo pridobiti čim več informacij od vodnikov, znancev, iz knjig in s spletnih strani.
Na kosu papirja si naredimo načrt ture in poskusimo predvideti počitke, zanimivosti, možnosti prenočevanja ter “zasilne izhode”, če bi prišlo do zapletov.
Izogibajmo se brezpotij, za katera smo naključno izvedeli, saj v večini primerov peljejo v težave.
Obveščanje:
O vsaki turi obvestimo partnerja, prijatelja, znanca ali vsaj »Mojco v zadnji gostilni«. Obvestilo naj vsebuje podatke o nameravani poti, morebitne rezervne cilje in okviren čas vrnitve.
Priporočljivo je, da podatke o nameravani poti zapišete na list papirja in ga pustite na vidnem mestu v avtu.
Vpisujmo se v vpisne knjige v kočah in na vrhovih, ki bodo gorskim reševalcem v veliko pomoč, če bi morali poizvedovati o nas.
Uporaba mobilnega telefona:
Zavedati se moramo, da je mobilni telefon občutljiva elektronska naprava, katere delovanje je v veliki meri odvisno od številnih dejavnikov, ki v življenju v dolini niso niti opazni. Zaradi večje oddaljenosti postaj v planinskem svetu je v večini primerov signal šibek in ko telefon išče najboljšega, bistveno hitreje izgublja energijo kot v dolini. Delovanje telefona je odvisno od akumulatorske baterije, čas njenega delovanja  pa se v gorah skrajša tudi zaradi nizkih temperatur.
Pred turo napolnimo baterijo telefona in po možnosti vzemimo s seboj tudi rezervno.
Telefon naj bo med turo ugasnjen, spravljen v neprepustni vrečki in na toplem.
Energijo dodatno varčujemo, če med uporabo izključimo prenos podatkov.
Klic na 112 je možen, tudi
e ne poznamo PIN kode.
Če ne moremo poklicati, poskusimo s pošiljanjem kratkih sporočil na številko 112.
V imeniku telefona imejte spravljeni dve številki oseb v obliki »ICE1 Janez Novak in ICE2 Špela Marela«. Številka bo v pomoč reševalcem, da bodo o morebitni nesreči obvestili svojce in pomeni »In Case Of Emergency« (V primeru nesreče).
Če potrebujemo pomoč, vedno pokličimo številko 112!

Na kaj je treba posebej paziti pri izbiri pohodniške obutve?
Na splošno velja, da morajo biti čevlji visoki, s čimer varujemo gležnje pred mehanskimi poškodbami in zvini. Imeti morajo narebren podplat iz kakovostne gume, ki mora biti tog, kar pomeni, da se pri obremenitvi ne upogne, zaradi česar je korak varnejši.
Sicer pa moramo biti pri nakupu čevljev pozorni na naslednje:
Vsak čevelj služi svojemu namenu, zato moramo vedeti, kje bomo čevlje uporabljali, saj ni vseeno, ali bo to visokogorje ali pa čisto navaden nižinski izlet v naravo.
Čevlje preizkusimo proti koncu dneva, ko so noge utrujene in zatekle, saj se bo z njimi enako ali še slabše dogajalo na turi.
Preizkušajmo jih s podobnimi nogavicami, kot jih bomo obuli na izletu.
Ne kupujmo prevelikih in ne premajhnih čevljev. Enakomerno morajo oprijeti nogo spredaj in od strani, petni del pa se mora lepo prilegati nogi. Pri nakupu čevelj razrahljamo in nogo do konca potisnemo vanj (tako da se s konicami prstov dotikamo sprednjega notranjega dela). Če je med nogo in petnim delom za palec zraka, so čevlji primerno veliki.
Vedno preizkusimo oba čevlja, saj se pri 70 odstotkih ljudi dolžina stopala  razlikuje za pol številke do ene številke.
Nogavice: Pravilna izbira nogavic je odločilnega pomena za udobje in dobro počutje med hojo, kar se še posebej pokaže pri čevljih z vgrajenimi vodoneprepustnimi membranami. Časi bombažnih in volnenih nogavic so minili, prav tako dveh, treh ali celo več plasti nogavic. Številni proizvajalci obutve priporočajo uporabo kakovostnih sintetičnih nogavic. Razlika v ceni je sicer velika, sta pa pomembnejša dober občutek in nasmeh po koncu ture.
Vzdrževanje obutve:
Mokro obutev sušimo na zmerni toploti, sicer tvegamo, da se odlepi podplat. Temperatura naj ne bi presegala 40 stopinj. Sušenje v bližini ognja ni priporočljivo, še posebej se moramo temu izogibati pri obutvi iz goreteksa ali z drugimi tekstilnimi membranami.
Suho obutev skrtačimo z mehko krtačo.
Upoštevaje vrsto materiala,  obutev premažemo ali prebrizgamo z ustreznim impregnacijskim sredstvom, ki zagotavlja prožnost. Pri tem se strogo držimo proizvajalčevih navodil.

Kakšen nahrbtnik je najprimernejši in kaj vse mora biti obvezno v njem?
Obvezna oprema, ki mora biti v nahrbtniku vsakega planinca ne glede na vrsto ture, je:
alu-folija ali velika črna vreča in bivak vreča,
osebni komplet prve pomoči,
čelna svetilka in rezervne baterije,
mobilni telefon s polno baterijo,
beležka in navaden svinčnik,
sveča in vžigalice v neprepustni vrečki,
kapa in rokavice,
železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg rok obstojnosti, je lahka in ima majhen volumen).
Pazimo na težo nahrbtnika, naj bo narejen  iz sodobnih tkanin, ki imajo majhen volumen in težo. Za enodnevne izlete zadostuje nahrbtnik velikosti do 35 l.  

Kdaj in kako uporabljamo pohodniške palice?
Z uporabo pohodniških palic je korak varnejši, poleg tega pa ob pravilni rabi (se pravi, da težo telesa prenašamo na palicah) bistveno razbremenimo kolena. Sam pa jih ne bi svetoval otrokom, ki še rastejo in morajo še razviti svojo osnovno motoriko; uporaba palic namreč do določene mere ruši ravnotežje.

Koliko pijače in hrane je smiselno vzeti s seboj na enodnevni izlet?
Pred turo se pozanimajmo, ali je na poti odprta planinska koča, kjer se lahko okrepčamo. Za enodnevno turo v letnem času bo zadostovala litrska steklenica, ki jo po potrebi dolijemo. Sem tudi proti sladkanim (umetnim) pijačam in s sabo nosim čaj, v katerega na 1 l  dodam žlico sladkorja in žličko soli. Še veliko raje pa imam žitno kavo. Med hojo uživajmo energijske ploščice ali suho sadje in jabolka.

Kakšno je vaše mnenje o šilcu žganja na vrhu ali hladnem pivu v koči?
Med turo alkohol nima kaj iskati in lahko naredimo primerjavo z vožnjo avtomobila. Šilcu dobrega žganja ali hladnemu pivu po turi pa se ne bi odrekel.  
Kako hodimo, kako pogosto počivamo, na kaj moramo biti pozorni pri hoji navzgor in na kaj pri hoji navzdol?
Izbirajmo varna mesta za počitek, kjer ni nevarnosti zdrsa, padajočega kamenja, snežnih plazov in niso izpostavljena soncu.
Pred sončnim sevanjem se zavarujemo s kremo primernega faktorja, s pokrivalom in s sončnimi očali.
Na planinskih poteh, ki so izpostavljene možnosti padajočega kamenja ali trka z glavo v skalo, si obvezno nadenemo čelado. Uporabljajmo jo tudi pri vzponih in sestopih na poteh po meliščih.
Na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh uporabljajmo samovarovanje s pomočjo plezalnega pasu in varovalnega kompleta.
Če zaradi nepredvidene ovire (poledeneli deli, strgana jeklenica, podor) ture ni mogoče varno nadaljevati, se pravočasno obrnimo.
Pazimo, da nam ni prevroče. Uporabljamo aktivno perilo (ki odvaja pot na zunanjo stran) in oblačila, narejena iz sodobnih materialov, ki se prilegajo telesu, saj se bomo s tem izognili možnosti, da se kje zapnemo in povečamo tveganje za padec. Izogibajmo se bombažu, ki je hladen in slabo odvaja pot.
- Ob nenadnem poslabšanju vremena si čim prej poiščimo zavetje v planinski koči ali bivaku. Če to ni mogoče, sestopimo z izpostavljenih grebenov. Ture ne nadaljujmo.
Skupina naj ostane skupaj do konca izleta.

Kaj mora biti v osebni prvi pomoči?
Na vsaki turi moramo imeti s seboj vsaj toliko opreme, da lahko pomagamo sebi ali bližnjemu. V torbici prve pomoči naj bo vedno material, ki ima še veljaven rok uporabe. Porabljene sanitetne pripomočke in zdravila redno obnavljamo. PZS je v sodelovanju s Tosamo sestavila osnovni osebni komplet prve pomoči za planince, ki ga priporočam vsakemu obiskovalcu naših gora kot del obvezne opreme.
V hribih bo še dolgo ležal sneg
Ne smemo zanemariti dejstva, da je v gorah - čeprav je v dolinah že pomlad in so temperature visoke - še vedno sneg, ki se bo na osojnih straneh in v grapah obdržal še daleč v poletno sezono. V visokogorju tako še vedno vladajo zimske razmere, ki od gornikov na strmih snežiščih zahtevajo uporabo zimske opreme, cepina in derez, saj je velika nevarnost za zdrs. Prav tako vsem priporočam uporabo čelade. Stanje snežne odeje preverite pri lokalnih planinskih društvih, ki oskrbujejo planinsko pot, in v planinskih kočah. Stanje planinskih poti po žledolomu pa preverite na http://stanje-poti.pzs.si/.

Zavedajmo se svoje EMŠO!
Marsikdaj srečujem starejše, ki imajo občutek, da so v življenju nekaj zamudili in da morajo vse nadomestiti. Žal se ne zavedajo svoje EMŠO, zaradi katere morajo popaziti nase. Izberejo si naj izlete, ki so primerni njihovemu zdravju in psiho-fizičnim sposobnostim. Na turo se naj odpravijo zgodaj zjutraj, ko je še hladno,  in ne v popoldanski pripeki. Samo s poslušanjem lastnega telesa bodo lahko v gorah še dolgo uživali. Poznam kar nekaj osemdesetletnikov, ki so v zavidljivi kondiciji in še vedno turno smučajo in obiskujejo gore.

Šola varnejše hoje v gore
Za varnejšo hojo v gorah priporočamo, da se vključite v vam najbližje planinsko društvo, kjer se lahko pridružite šoli varnejše hoje v gore ter društvenim pohodom in aktivnostim. Prav tako lahko v planinskih društvih dobite koristne informacije in nasvete pri vodnikih PZS.

Nekaj drobnih nasvetov
Po vsaki turi si umijmo noge s hidratantnim antibakterijskim milom ali gelom.
Trdo kožo na podplatih odstranimo s plovcem, posebnim strgalom ali z mazilom na osnovi salicila.
Nohte obrezujmo sporedno z okroglino prstov! Dolgi naj bodo dovolj, da se ne vrastejo v meso.
Čevlje ne posojamo nikomur, niti za pet minut!
Od časa do časa natresimo v čevlje prašek zoper glivice.