Dona Vida
V Centru za starejše v Luciji ima Vida Vidmar sobo s teraso, kjer med drugim goji tudi paradižnik. Z zgornjega nadstropja ima pogled na morje in pogosto se zazre tja daleč, daleč čez vsa obzorja … V mislih se vrača v Brazilijo; v deželo, kjer je preživela dolgo in zelo lepo obdobje svojega življenja. Zaradi let – 25. maja je praznovala 90. rojstni dan - na pot čez lužo ne misli več … Še vedno pa se tako srečno nasmeji in še vedno izžareva ljubezen in upanje v vse dobro.
Pravi, da ima veliko dela; ker se zaveda moči pozitivnih vibracij, vladi in politikom vseh barv vsak dan pošilja dobre misli, svetlobo, dobro energijo … »Tudi če se s kom ne strinjamo, bi mu morali pošiljati pozitivne misli, pa nam bi bilo vsem bolje.« Vsaka misel rodi akcijo, ki ji sledi reakcija in četudi teh tokov ne zaznavamo, še kako delujejo. »Vse se pretaka, vse valovi, vsak med nami pa je le del celote. Zato je tako zelo pomembno in odgovorno to, kar mislimo in kako delujemo. V resnici smo oblikovalci svojega življenja, saj so naše misli naš 'organ ustvarjanja'; hkrati pa slabe misli in negativna čustva škodijo nam samim, ker uničujejo naše energetsko polje.«
Umetnostna zgodovinarka v gospodarstvu
Po izobrazbi je umetnostna zgodovinarka, sicer pa jo je kot gimnazijko mikala tudi diplomacija in kariera pianistke. »Vedno sem bila pogumna in iskala sem nove izzive. Ko sem dosegla določeno raven, sem zamenjala službo in se tako nenehno učila in se razvijala. Nisem pa človek načrtovanj, ampak se prepuščam intuiciji.«
Vida Vidmar izhaja iz družine Lajovic; omeni bratranca, ki je kot begunec odšel v Avstralijo in že čez nekaj let postal senator. Sama je najprej delala v zunanji trgovini. Kot predstavnica Tomosa je sodelovala s Citroenom, ki je želel pri nas izdelovati tudi večje avtomobile, imenovane »žabe«. Izdelovali naj bi jih v Litostroju, kjer so že pripravili proizvodno dvorano. Toda v Tomosu so se zadnjem trenutku premislili in Vida, ki je postopke vodila, je ostala v zelo nehvaležnem položaju. Ker pa je velika borka, se je hitro povezala z Renaultom in že čez nekaj mesecev ji je v Švici uspelo podpisati pogodbo. Tako je v Litostroju stekla proizvodnja osebnega avtomobila R6, kar je bil začetek Revoza.
Afrika jo je očarala
Naključje - v ta sicer ne verjame, saj pravi, da se vse zgodi z razlogom - jo je pripeljalo v Afriko. V Slonokoščeni obali je vodila tovarno Gorenja s 300 zaposlenimi: »To je bilo čudovito obdobje! Vzpostavila sem lepe odnose z vsemi – od delavcev do ministrov.« Poseben spomin ima na Nigerijo, kjer je obiskala tudi svetišče boginje Osun; to, pravi, je bil pomemben mejnik na njeni duhovni poti. »Tam sem srečala svečenico, ki se me je nadvse razveselila, češ da me je že dolgo pričakovala. Objela me je, mi izkazovala posebne časti in mi podarila svoje ogrlice ter mi marsikaj razjasnila. Druge goste je odslovila, meni pa namenila veliko pozornosti. Bilo je osupljivo …«
Kasneje je začutila, da mora v Indijo k Sai Babi; prah vibuti, ki ji ga je natresel v dlan, ima še danes, čeprav ga je že veliko razdelila. Kot da bi se čudežno obnavljal …
Duhovno je hitro rasla: »Začela sem se zavedati, da nismo le telo in da je veliko ravni, kamor prehajamo. Začela sem dojemati to, kar je sicer človeškemu umu težko doumeti - da smo brezčasna bitja.«
Brazilija in nato Slovenija
Po končani aktivni delovni dobi se je z mlajši hčerko (starejša hči, tudi umetnostna zgodovinarka, živi z družino v Ljubljani) odpravila okoli sveta. Toda v Braziliji, natančneje v Bahiji se je zaljubila v košček zemlje in tam ostala.
Ko se je hčerka z možem odselila v Avstralijo (po izobrazbi je biologinja in specialistka za kakav), je Vida postavila svoj center ob 20 kilometrov dolgi deviško čisti plaži, obdani z zelenjem. Imela je zanimive sodelavce od vsepovsod; od vse povsod pa so k njej prihajali tudi obiskovalci. Tudi iz Slovenije, ki so k nam ponesli glas o »doni Vidi«. Prek spleta je imela stik s svetovno uradno in alternativno znanostjo, saj aktivno obvlada kar sedem jezikov.
Vse bolj pa so jo zaposlovala filozofska vprašanja. »Veliko sem brala in razmišljala –spoznavala, kako zelo močne sile so naše misli in kako natančen kažipot je naš notranji glas, ki je glas človekove višje zavesti.«
Navdušila so jo tudi duhovna dela znane ameriške igralke Shirley McLain, zato jo je enostavno poklicala po telefonu in o teh vsebinah z njo »malce poklepetala«. Tudi obiskala jo je in pri njej ostala več kot mesec dni.
Po vrnitvi iz Brazilije je še dolgo verjela, da je v Sloveniji le na podaljšanem dopustu; dokler ne okreva po težavah s srcem. Od takrat pa že leta ni bila bolna in niti nima osebnega zdravnika, saj ga še ni potrebovala. Toda leta tečejo in počasi se je sprijaznila z dejstvom, da nima več toliko moči, da ne more več nazaj … Pa ne tarna, le ugotavlja stanje in sprejema to, kar ji je dano. »Prav ničesar v svojem življenju ne bi spremenila. Vedno znova sem hvaležna za vso to srečo!«
Nam vsem pa sporoča: »Vsak človek je kot bog in tako bi se moral tudi počutiti. Z močjo naših misli smo vsi stvarniki in pripada nam vse, kar si želimo! Pogoj je le, da premagamo lastne ovire, da popolnoma verjamemo vase in da začnemo na svet gledati in ga doživljati skozi ljubezen.«
