Zlatka, preberi nam pravljico!
Zlatka Kos že vrsto let kot prostovoljka Zveze prijateljev mladine Maribor z otroki odhaja na letovanja. Tako bo preživela tudi letošnje poletje – v vlogi vzgojiteljice, nenehno na voljo otrokom. Pravi, da ji druženje z otroki daje energijo in da se od njih tudi veliko nauči.
Na uradu RS za mladino je poleg drugega odgovornega dela kot nacionalna koordinatorka za Slovenijo Centra Sever-Jug v Svetu Evrope sodelovala pri različnih projektih, predvsem na področju revščine in vključevanja izključenih mladih. Nekaj let pred upokojitvijo je naredila magisterij o varstvu otrokovih pravic in varovanja njihovih koristi. Zanjo je bil to velik izziv, saj so prav takrat začele nastajati varne sobe ter varne hiše za mladostnike in starše v težavah. Čutila je, da so otroci in mladi večkrat nemočni, želeli bi kaj povedati, pa jim pogosto to ni dano. Vključila se je v projekt Zagovornik - glas otroka, ki poteka pri varuhu človekovih pravic, ter kot prostovoljka začela sodelovati pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije, aktivneje v Mariboru.
Moram jim biti zgled
Vsako leto pripravijo letovanja za šest skupin otrok in v eni skupini je lahko tudi 350 otrok. Kot vzgojiteljica skrbi za to, da se med njimi razvijata solidarnost in povezanost, pa tudi razumevanje drug drugega. V skupini je od deset do dvanajst otrok, tudi osemnajstletniki še prihajajo. »Zato jih večkrat moram gledati navzgor,« pove Zlatka. Red in pravila v skupini uveljavijo v prvih treh dneh in preostanek počitnic je zato čudovit, pravi Zlatka. »Če sem jim zgled v tem, kako vzgojno ravnam z njimi, so tudi oni odlična ekipa ne glede na to, kakšne navade so prinesli s seboj. Ni se še zgodilo, da bi imela kaj slabega povedati o komerkoli.« Če jim že v začetku poveš kaj od njih pričakuješ in zahtevaš, potem kasneje ni težav.
Usmerja jih tako, da se učijo medsebojne pomoči in sodelovanja. »O vsem se pogovorimo skupaj in tudi vse težave, če nastanejo, rešimo skupaj.« Tudi kraje so se že zgodile – v takem primeru vzgojitelji skličejo skupine in jim povedo, da je prišlo do kraje ter da pričakujejo, da bo tisti, ki je vzel določeno stvar, to tudi vrnil do določene ure in na določen prostor. V veliki večini primerov je potem ukradena stvar na določenem mestu in nihče se zaradi tega ne vznemirja več.
Otroci se radi vračajo v skupino. Tudi taki, ki so že polnoletni in na letovanje ne morejo več iti, jih pa radi obiščejo za kak dan, da obudijo prijetne spomine na lastne počitnice. Veliko se jim dogaja: kopajo se, se igrajo družabne igre, na delavnicah se pogovarjajo o temah, ki zanimajo mlade. Udeležijo se lahko tudi različnih krožkov, pa plesnih in gledaliških vaj, športnih iger in tekmovanj … To, kar se na njih naučijo, potem prikažejo na kateri od večernih prireditev. »Vsakič navdušeno ugotavljamo, da je med našimi otroki veliko skritih talentov. Le spodbudo, možnost, toplo besedo in razumevanje potrebujejo.« Zvečer se odpravijo v diskoteko, kjer je poskrbljeno najprej za najmlajše, nato pa si najstarejši sami vrtijo svojo priljubljeno glasbo. Prav pred spanjem, po tem ko se utrujeni vrnejo v sobe, pa si najbolj želijo – pravljic. Vsi, brez izjeme. Takrat ugasnejo luči in Zlatka jim ob žepni svetilki bere. Najprej v eni sobi in potem še v drugi, včasih žrebajo, v kateri bo brala prej. Zlatka ugotavlja, da je to zanje kot duhovna hrana, kot meditacija pred spanjem. Otroci so zasvojeni z računalniškimi igricami in moderno tehnologijo, manjka pa jim to, da se kdo zanje potrudi in jim bere, saj jih tako pravljice in pripovedke ponesejo v svet domišljije … ter mirno spanje.
Biti vzgojitelj je samovzgoja
Kakšen pa mora biti človek, ki prostovoljno dela z otroki? »Predvsem mora razumeti sebe, da ve, kaj lahko in želi dati otrokom. Če tega nisi zmožen, če nisi sposoben dati sebe, ni smiselno, da si tam. Delo je naporno, saj smo za otroke odgovorni 24 ur na dan in vseh deset dni.«
Kaj pa njej daje delo z mladimi? »Največ energije mi daje to, ko vidim, da mladim resnično lahko pomagam in da jim lahko omogočim preživeti prijetne počitnice. Otroci me tudi veliko naučijo. Po navadi se moram odločati v hipu in sama. Otroci so mi dani takšni, kot so, in tudi sama sem jim dana takšna, kot sem. Moram znati obvladovati svoja čustva in odreagirati v kritičnih trenutkih. Biti moram močna, stati za tem, kar rečem; tudi izpolnim, kar jim obljubim. To je moje pravilo in moja samovzgoja, da sem dosledna in da se držim dogovorov. Svoje delo in odnos z otroki opiram na spoštovanje otrok od prvega trenutka našega srečanja in menim, da je to vodilo k uspehu.«
Na letovanja odhaja tudi z Rdečim križem. Tam pa so zadeve nekoliko drugačne. Otroci prihajajo iz socialno šibkih družin, živijo v resničnem pomanjkanju in nekateri pridejo brez vsega, brez kopalk, celo brez spodnjega perila. Takrat je treba otroke najprej obleči, obuti, jih opremiti z igračami, ki jih morda nikoli še niso videli. »V takih primerih se res vprašaš, v kakšni družbi živimo in kam smo zašli.«
