Nisem živela zastonj

Zgodbe | jul. '14

Lepo je, da je med popularnimi Slovenci, kamor praviloma uvrščamo zlasti pevce, igralce in športnike, tudi pesnica, saj njene pesmi, v katerih se kaže kot topla in odprta osebnost, že dolga leta radi prebiramo. Zato so ji pred leti namenili laskavi naslov Slovenka leta. Je tudi častna občanka Polzele, saj se tu blizu rodila, pa Škofje Loke, od koder se je odselila šele pred nedavnim. Prejela je več literarnih nagrad, med drugim zlato značko za prispevek k bralni kulturi slovenske mladine, Prešernovo nagrado Gorenjske za literaturo, Groharjevo nagrado in zlatnik poezije za življenjsko delo. Napisala je več kot 20 knjig za otroke, še več pa pesniških zbirk za odrasle.

»To, da so moje pesmi priljubljene, mi je v zadoščenje. Ko mi kdo reče, da rad prebira moje pesmi, čutim, da nisem živela zastonj,« pravi pesnica, pisateljica, prevajalka in publicistka Neža Maurer. Maja je izšla njena nova pesniška zbirka Ljubezenski triptih. »Triptih kaže, da gre za tri kategorije ljubezni. Prvi del sem naslovila Hrepenenje in vključuje pesmi, ki so nastale v hrepenenju po ljubezni ali po moškem. Drugi del so ljubezenske pesmi, v katerih ljubezen razumem kot dajanje. Včasih mi očitajo, drugič me hvalijo, ker naravnost pišem o sreči pri ljubljenju. Tretji del pa vsebuje pesmi o odhajanju ali poslavljanju. Naslovila sem jih Vlaki, ker so bili vlaki v času moje mladosti veliko bolj pogosto prevozno sredstvo kot avtomobili ali avtobusi. Če je bilo hudo, sem se po navadi z vlakom odpeljala v Zagreb, četudi samo za eno noč in se drugo jutro vrnila nazaj domov. Vlaki so še danes zame sinonim za odhod nekam, kamor želim, ali pa za pobeg pred nečim, zaradi česar mi je hudo.«
Neža Maurer jev prepričana, da je ljubezen temelj življenja. »Prav nič zanimivo in lepo ni živeti, če nimaš nikogar ali ničesar rad. Taki ljudje so zagrenjeni, nevoščljivi in hudobni. To je razumljivo. Če nimaš nikogar rad, imaš občutek, da si sam na svetu. A tudi če te ima nekdo rad, to ne odtehta tega, če ti nisi zmožen tega čustva,« poudarja.

Zalesnikova Nežika
Neža Maurer se je rodila v vasi Podvin pri Polzeli. Tam je obiskovala osnovno šolo, po vojni pa je v nižjo gimnazijo hodila v Žalcu in Celju. »Zjutraj smo se tja vozili z vlakom, domov pa sem hodila peš, kar 12 kilometrov in tudi pozimi. A rada sem hodila v šolo,« pravi. Čeprav je mama mislila, da se bo takoj po končani nižji gimnaziji zaposlila v tovarni, je imela Neža drugačne načrte. Želela je študirati. »Željo pa je bilo težko uresničiti, ker sem prihajala dobesedno z dna. Mama je bila namreč dninarka in ni imela nobene svoje lastnine. Živeli smo od njene dnine, njenega fizičnega dela. Znala pa je lepo šivati in plesti, tudi predla je in že od mojega šestega leta sem ji pozimi pomagala pri delu, ko je za druge pletla puloverje, jope, rokavice. Pri šestih letih sem že delala za denar. Mama mi je prepuščala zlasti fina dela, kot je izdelovanje okraskov in čipk, ker sem bila zelo natančna.«
Po vojni pa so napočili malo boljši časi. Mama je dobila nekaj denarja za preživetje, ker je vse življenje delala. V najem so ji dali malo zemlje, da so laže preživeli. Neži pa se je odprla pot do šolanja. Dobila je štipendijo za učiteljišče v Ljubljani. »Nenadoma je bilo zame prav toliko možnosti kot prej za bogate otroke. Če sem s štipendijo pazljivo ravnala, sem lahko z njo preživela ves mesec.«
Prva služba učiteljice jo je čakala v Črnem vrhu nad Idrijo. »Spomnim se, da sem takrat rekla mami : Prvo plačo ti bom dala, da si boš popravila zobe. Za take stvari namreč ni bilo denarja. Potem pa je bila na srečo zavarovana po meni.« Kasneje je Neža poučevala na gimnaziji v Ilirski Bistrici. Ker je učiteljišče opravila z odliko, je po treh letih učiteljevanja imela pravico do štipendije za študij na ljubljanski pedagoški akademiji. Pa se je spet malce zapletlo. Tudi njen partner bi rad študiral in sklenila sta, da bo najlaže, če se poročita. »To je bil vnaprej dogovorjen zakon za določen čas. Vedela sva, da ne bova ostala skupaj. Prvo leto sva preživela z mojo štipendijo, drugo leto je on dobil svojo in ko sva končala študij, sva se ločila.«

Nova služba, nov zakon, prve pesmi
Po diplomi na pedagoški akademiji se je Neža vpisala še na ljubljansko filozofsko fakulteto in ob delu študirala slovenščino, srbohrvaščino in ruščino. Po diplomi leta 1960 je postala prva urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana, kjer je spoznala svojega novega moža Hermana Škofiča. »Največ je bilo vredno to, da sva si bila kos. On je bil bister, kar sem zelo cenila, jaz pa sem bila zelo trmasta, kar je cenil on. Z lahkoto in zelo dobro je pisal, a morala sem ga spodbujati, saj si ni upal začeti. Toda ko je na Japonskem dobil prvo nagrado za najboljšo šolsko radijsko oddajo z naslovom Ne povozite psa, mu je steklo. To je bil velik uspeh. Mislila sva, da se nama je odprlo, da bova pisala in da bodo najine tekste prevajali v tuje jezike. Imela sva velike načrte, pa je kmalu zatem umrl.« Ostala je sama z dvema majhnima otrokoma. Eva, ki jo poznamo kot prvo slovensko klovneso, ki je diplomirala v Rusiji in je zelo dejavna pri organizaciji Rdeči noski, je imela komaj dve leti, sin Miklavž, ki je pilot, pa sedem.
Ni ji bilo lahko, saj je morala skrbeti za štiri ljudi, poleg sebe, sina in hčerke še za mamo. »To je bilo na eni strani dobro, kajti nisem se imela časa predajati solzam, ampak sem morala delati, zaslužiti. V tem času sem napisala veliko pesmi, ki so izšle leto dni po moževi smrti v zbirki Ogenj do zadnjega diha.«
Njena službena pot pa je tekla zelo vijugasto. Na ljubljanski televiziji so po treh letih končali njene oddaje, na Rodni grudi je postala tehnična urednica, urejala je brošure za Pionirski dom, veliko je delala za Kmečki glas. Kasneje je bila glavna urednica in direktorica Prosvetnega delavca, nato pa vse do upokojitve samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje Slovenije.
Pesmi so življenje
»Vse pa sem dala v svoje pesmi. Učila sem, delala kot novinarka, a glavnina mojega življenja je bilo pisanje pesmi,« priznava. Njene pesmi kljub osamljenosti izpovedujejo optimizem, vitalnost in pogum. So zelo čutne, globoke, neposredne in samo na videz preproste. Ko jih prebiramo, se zdi, da pesnica v njih pove prav to, kar bi želeli sami sporočiti, pa ne znamo. O ljubezni med moškim in žensko  je odkrito povedala: »Ne znam si predstavljati življenja brez ljubezni dragega moškega, saj so ta bitja, predvsem kadar ljubijo, zelo predana in res jih lahko imaš rad.«
Vedno se ji je zdelo prav, da ima ženska tudi svojo kariero, da je finančno neodvisna. Čeprav je veliko brala o feminizmu, je do njega prišla povsem po svojem prepričanju. »Če ženska dela toliko kot moški, če lahko zaseda taka delovna mesta kot moški, če doma podpira tri hišne vogale, kot pravijo, je ni treba samo hvaliti, ampak ji je treba tudi priznati, da lahko odloča. Ženske smo enako sposobne kot moški. To lahko podkrepim z dokazi. Eden od njih je tudi ta: ni propadla skoraj nobena kmetija, ki je ostala vdovi;
e pa je mož ostal sam, pa jih je dosti. Mislim, da moramo biti modri in dati ženskam veljavo. Kdor je ponižan, ne more uspeti. Ženske so bile manj uspešne, ker so bile skozi zgodovino poniževane. Morda je bilo tako tudi zato, ker je vsem verstvom ugajalo, da je ženska pohlevna. Ker rojeva, kolikor oni želijo, je potem beda v hiši, beden človek pa je vedno pohleven. Ali pa ubija – a to je že druga različica in skrajna možnost.«

Čuti kot otrok
Njene otroške pesmi so še vedno med najbolj branimi. Vabijo jo na številna srečanja z mladimi bralci po šolah, ker so njene pesmi ljubke, igrive in ne preveč na silo poučne. Morda jo imajo otroci tako radi zato, ker je spontana, ker jim zna priti blizu. »Mislim, da je ustvarjanje za otroke dar, ki mi je prirojen. Sestavljena sem iz dveh popolnih enot. Iz otroka in odrasle ženske. Kadar sem otrok, pišem otroške pesmi. Še vedno čutim kot otrok, kar je moja sreča. Verjetno je to človeku dano. Nekateri se z leti tako zresnijo, da se otrok v njih postara ali pa umre. Pri meni se to ni zgodilo. Nikoli nisem hotela ubiti otroka v sebi. Rekla sem si: odrasel človek, ki je v meni, naj malo trpi, žaluje, se brani, otrok pa naj ostane otrok. Najlepše ga podoživljam v zaraščeni gmajni, kamor grem rada, če je le mogoče. Tam vedno spet postanem otrok in v takem razpoloženju tam po navadi nastajajo otroške pesmi. Ko pišem zanje, nočem biti odrasla oseba, ki bi jim grozila, jih učila, ampak mislim, da se bodo že sami naučili, ko bodo odraščali. Težave jim zanesljivo ne bodo ušle. Čeprav sem stara, še vedno znam odreagirati kot otrok. Otrok v meni je še vedno živ, hoče imeti svoje pesmi in mislim, da bom lahko še kaj napisala zanje. Ker jih radi berejo, upam, da bodo knjige živele dlje kot jaz.«
Neizmerno pa je žalostna, ko sliši, da so mnogi otroci pri nas lačni, da starši nimajo za malico ali topel obrok. »Prepričana sem, da je tako z našo, kot evropsko in svetovno ureditvijo nekaj narobe. Ne razumem, da smo pristali na to, da imajo nekateri posamezniki toliko, da so gospodarji vsega, drugi pa nimajo niti za dnevni obrok. Narobe je, kadar ni za vsakogar poskrbljeno. S tem mislim tudi na delo za odrasle. Hujšega skoraj ne moreš narediti človeku, kot če ga pustiš brezposelnega in brez lastnega premoženja. Kaj naj potem naredi? Če je dovolj bister, lahko krade ali pa ropa. Tretje možnosti skorajda ni. Nisem proti zdajšnjemu družbenemu redu, a če v njem ni poskrbljeno za vse ljudi, ni dober, ni pravi in naša država ni več socialna, čeprav jo tako označujemo.«
V zvezku ima rokopis s spomini na svojega izjemnega starega očeta, s katerim je preživela večino otroških dni. »Ko si s kom vsak dan skupaj, imaš samo dve možnosti: ali se do kraja spreš, kar pa se midva nisva, ali postaneš z njim dober in imaš v njem zaveznika. In tako sem o vseh velikih vojnah, svetovnih dogodkih vedela prej in več kot o igračkah ali pravljicah ali otroških zadevah. Bilo je pač tako in zdelo se mi je zanimivo. Če bom le pri moči, bom te lepe spomine nanj tudi napisala.«