Kartuzija Žiče nekoč najpomembnejša v Evropi
V zatišju gozdov med hribi nedaleč od Slovenskih Konjic stoji ob potoku Žičnice poslopje slovitega kartuzijanskega samostana. V obnovljenih prostorih so stalne in občasne muzejske razstave.
Samostan je leta 1164 ustanovil štajerski mejni grof Otokar III. Traungavski. Glavna samostanska cerkev je bila posvečena sv. Janezu in kraj so ljudje začeli imenovati Dolina Sv. Janeza. Žička kartuzija je bila najstarejša tovrstna verska ustanova na Slovenskem in celó v vsem nekdanjem nemškem cesarstvu.
Zelo naklonjeni so ji bili štajerski in habsburški vojvode, od njih je kartuzija tudi dobivala bogata darila. Redovni bratje so bili na glasu modrih in svetih mož.
Proti koncu štirinajstega stoletja je bila kartuzija sedež generalnega priorja in kraj občnih zborov vsega kartuzijanskega reda. Leta 1424 je živel v Žičah prior brat Bernard. Že prej je bil predstojnik v osmih kartuzijah in slovel je zavoljo svoje učenosti in pobožnosti. V tistih časih je žička naselbina doživljala poln razcvet, pozidali so lepo gotsko cerkev in druga poslopja, ki pa so že dolgo časa razvaline.
Turški vpadi so povzročili, da so morali žički bratje samostan prezidati v trdnjavo, ki so jo branili posvetni vojaki. A so bila samostanska posestva kljub temu opustošena, včasih tudi redovne hiše. Leta 1494 so Turki celo odpeljali s seboj priorja in dva redovnika. Ker so odtlej novinci le redko vstopali med menihe, se je samostanska družina zelo skrčila.
Propadanje samostana so pospešili reformacija in kmečki upori. Leta 1635 so kartuzijo izropali uporniški kmetje. V dobi reformacije pa je samostan moralno in gospodarsko propadel. Nadaljnje samostansko življenje se je vrnilo leta 1595 in je bilo živahno do leta 1782, ko je cesar Jožef II odpravil samostane.
Potem so začela vztrajno propadati zgrajena poslopja. Tloris samostana je bil prilagojen oblikam terena. Posebej je izstopala cerkev z zakristijo in kapiteljsko dvorano. Naokoli se je vil velik križni hodnik, okoli njega pa so bile razvrščene celice patrov.
Po ugotovitvah dr. Blaža Resmana so bili osnovni skupni samostanski prostori pozidani že v romaniki. Po letu 1397 so cerkev preoblikovali v gotski maniri. V času baroka stavba ni doživela bistvenih prezidav. Nova baročna oprema pa je bila po razpustitvi samostana raznesena na vse strani neba. Dandanes je za obiskovalca med drugim zanimiv ogled osmerokotne, rebrasto obokane kapele iz leta 1469. Stoji sredi nekdanjega samostanskega pokopališča. Zanimivo je, da so pred davnim časom izkopali posmrtne ostanke tukajšnjih pokojnikov in jih znova pokopali v avstrijskem Gradcu.
Samostanski kompleks obdaja obzidje, ki je bilo pomembno za obrambo pred Turki. Izstopa mogočni okrogli obrambni stolp.
Izvirni rokopisi so v Gradcu
Menihi so vstopali v samostan kot odrasli možje. Brati in pisati so se naučili že prej in v različnih krajih. Vešči so bili različnih vrst pisav. Tudi za iniciale, s katerimi so okraševali rokopise, so uporabljali različne slikarske in risarske sloge.
»Rokopisi, kot je kodeks z besedili Honorija iz Regensburga iz časa okoli leta 1200, pa slabo stoletje poznejši himnar razkrivajo slogovne elemente srednjeevropskih samostanov. Po vsem sodeč je marsikateri zgodnji rokopis iz Žičke kartuzije nastal daleč stran. A že po nekaj desetletjih so menihi ustvarili pomembne rokopise, ki pa razkrivajo avstrijske, južnonemške in češke prvine ...,« lahko preberete v gradivu ene od dveh stalnih razstav o zgodovini in obnovi kartuzije, ki sta v obnovljenem zgornjem samostanskem poslopju.
V štirinajstem stoletju je štela samostanska knjižnica več kot dva tisoč knjig in bila je manjša le od vatikanske. Tukaj so skoraj štiri stoletja nastajali znameniti srednjeveški, tako imenovani žički rokopisi. Izvirnike hranijo v avstrijskem Gradcu, v Žičah pa so na ogled njihove kopije.
Kartuzijanci so bili vešči tudi naravnega zdravilstva in lekarništva. Posebno skrb so posvečali razvoju donosnih obrti. Posebej uveljavljeno je bilo mlinarstvo, opekarstvo in steklarstvo. Te dejavnosti so tudi omogočale preživetje skupnosti. Dandanes obiskovalcem samostana pokažejo delo lončarja. Tu so tudi zeliščni vrtovi in prodajalna zeliščnih pripravkov. V bližini je Gastuž iz leta 1467, ki je najstarejše še delujoče gostišče na Slovenskem. Samostan postopoma in strokovno obnavljajo. In skoraj neverjetno se sliši dejstvo, da je nekoč okoliško prebivalstvo rušilo samostanske zidove, kamen pa uporabljalo za gradnjo svojih hiš.
Eden od redkih ohranjenih sklepnikov iz žičke samostanske cerkve.
Informacije:TIC Slovenske Konjice, Stari trg 27, Slovenske Konjice
Tel.: 03 759 31 10, tic.konjice@siol.net
