Pred pozabo rešil veliko narodnih pesmi
Jezikoslovec in zbiralec narodnih pesmi dr. Karel Štrekelj je bila član več akademij znanosti in umetnosti. V slovensko narodno zavest pa se je zapisal predvsem zavoljo narodnih pesmi.
Štrekelj se je rodil 24. februarja 1859 v Komnu pri Gorjanskem, umrl pa je 7. julija 1912 v Gradcu. Leta 1884 je na Dunaju doktoriral iz slavistike in klasične filologije ter primerjalnega jezikoslovja. Med drugim je bil docent na dunajski univerzi ter izredni, nato pa redni profesor v Gradcu. Na Dunaju je prevajal slovensko izdajo Državnega zakonika in s tem obogatil slovensko pravno terminologijo.
Štrekelj je etnografijo označil kot vedo o človeku, pripadniku določene družbe, ki temelji na šegah in izročilu, povezuje pa jo skupen jezik. Leta 1886 je na podlagi zapuščine Stanka Vraza in na novo zbranega gradiva začel pripravljati za tisk slovenske ljudske pesmi. Leta 1887 je objavil Prošnjo za narodno blago. Pod tem pojmom je razumel ustno ali tradicijsko slovstvo, šege, ljudsko zdravilstvo, ljudske igre in ljudsko pravo, kar je bila podlaga za ustanovitev novega predmeta, imenovanega folklora. Njegovo življenjsko delo Zbirka Slovenske narodne pesmi (1895 – 1923) obsega več kot 8300 slovenskih in blizu 400 kajkavskih hrvaških pesmi, nekaterim so dodane tudi melodije.
Izhodišče za uvrstitev pesmi v zbirko je bilo zvesto zapisovanje brez posegov zapisovalcev. Zaradi znanstvene vrednosti je bila zbirka deležna pohval zlasti tujih strokovnjakov. Ob urejanju zbirke je prevzel vodenje odbora za nabiranje narodnih pesmi za slovenski del zbirke Ljudska pesem v Avstriji.
Od Trubarja do Gregorčiča
Literarni zgodovinar in akademik dr. France Bernik piše, da je Štrekelj napisal tudi Zgodovino slovenskega slovstva, v kateri je veliko pozornosti namenil Primožu Trubarju. Njegov življenjepis Prešerna je prava monografija. Pisal je tudi o njegovi advokaturi, pesnikovi svobodomiselnosti, poskusih samomora, smrti in pogrebu. Avtor dodaja, da Prešeren ni bil dober govorec, je pa bil izredno duhovit. Daljši razmislek posveča Krstu pri Savici, ki ga razume kot zgodovinsko pesnitev.
O Vodniku med drugim piše, da je bil čokate postave, po obrazu in značaju pa pravi Kranjec in da je božjo besedo učil »ne samo z jezikom, ampak tudi z dobrim zgledom.«
Za Levstika Štrekelj pravi, da je bil ves čas v skorajda konfliktnem razmerju z mnogimi ustanovami in posamezniki. Obsežno navaja Levstikove pesmi, vendar jih ne komentira. Omenja tudi njegovo kritično odzivanje na pereče družbeno dogajanje v Slovenskem narodu. Več piše o Simonu Jenku, o njegovi poeziji pravi, da se številne pesmi zdijo »narodne po snovi, jeziku in obliki«.
Štrekelj seveda piše tudi o Stritarju, za katerega poudarja, da je iz Dolenjske, opisuje pa tudi njegovo osnovno in gimnazijsko šolanje. Poseben pozornost namenja dejstvu, da sta skupaj z Levstikom leta 1866 sodelovala pri novi izdaji Prešernovih Poezij, ko sta odkrila vso veličino Prešernove pesniške umetnosti.
Štrekelj končuje z zapisom o Simonu Gregorčiču, v katerem pravi, da se pesnik zavoljo osebnih razlogov ni odločil za študij bogoslovja. Zabeležil je tudi množično izrekanje klerikalnih krogov proti njegovi poeziji in enako množično v liberalnih krogih za njegovo poezijo. Gregorčiča uvršča med Prešerna in moderno.
