Kraj so zaznamovali gozdarstvo, splavarstvo in hidroelektrarna
»V hiši nad staro cesto Maribor – Dravograd, iz katere se vije dim proti vurmaškemu gričevju, sem po drugi svetovni vojni živel do šestdesetih let. Tedaj je naše posestvo kupil sosed Peteržinek, katerega hiša z gostilno in prenočišči onstran potoka Črmenice, ki se tu izliva v Dravo, je bila zaradi višjega nivoja reke po izgradnji hidroelektrarne Ožbalt ogrožena. Voda je tedaj zalila tudi zgradbo pod cesto ob strugi, v kateri je bila pošta, prav tako pa so morali cesto pomakniti višje v pobočje in dober kilometer niže prestaviti železniško postajo na nasprotnem bregu, do katere so se domačini vozili z brodom,« je začel ob pogledu na razgledniško fotografijo z začetka prejšnjega stoletja obujati spomine na ožbaltski del svojega življenja 86 – letni upokojeni univ. dipl. inž. arhitekture Miroslav France, ki se je po končanem študiju preselil v Ljubljano.
Ker so bili v ozki Dravski dolini slabi pogoji za kmetovanje, je tukajšnjim prebivalcem poglavitni dohodek prinašal gozd, ki pokriva 80 odstotkov obmejnega hribovskega območja. Zato so bili domačini Ožbalta in sosednjega Vurmata nekakšni dnevni migranti: z raztresenih kmetij, ki sežejo do 800 metrov nad morjem, so hodili peš v dolino in nato z brodom preko Drave na železniško postajo. Podobna zveza je bila z Lovrencem na Pohorju, kjer so se z brodom prepeljali do železniške postaje Ruta, medtem ko so tisti, ki so se namenili proti Podvelki, prišli na železniško postajo Brezno čez viseči most, po zajezitvi Drave pri Ožbaltu pa so dobili betonskega. »Po cestah ob Ožbaltskem potoku in Črmenici proti Kapli so v glavnem vozile konjske vprege, saj je bilo pred drugo svetovno vojno prevozov s tovornjaki še zelo malo, osebna vozila pa so bila sploh prava redkost.«
Splav je imel do 130 kubičnih metrov lesa
Za razvoj središčnega naselja z jedrom v Brezenski soteski ob izlivu Ožbaltskega potoka v Dravo je bila velikega pomena postavitev hidroelektrarne Ožbalt, ki je stebrskega tipa in je dvojčica HE Vuhred. Kilometer niže so jo začeli graditi leta 1957, prvo električno energijo pa je proizvedla tri leta pozneje. Četrta elektrarna na slovenskem delu reke Drave ima letno zmogljivost 314 milijonov kWh, izkorišča 17,4 metra padca, jezero, ki je nastalo z zajezitvijo, pa je dolgo 12,7 kilometra. Zatem so na Dravi, ki sodi med najkakovostnejše vodne vire za pridobivanje električne energije, zgradili še štiri elektrarne, tako da Dravske elektrarne sestavlja osem hidroelektrarn, zgrajenih med letoma 1918 in 1978.
»Moji stari starši, davčni kontrolor Franc in stara mama Antonija France so po prvi svetovni vojni živeli v Mariboru, od koder so sina Miroslava, mojega očeta poslali na visoko komercialno šolo v Zagreb. Toda po končanem prvem letniku je dobil privlačno ponudbo večjega podjetja z lesno trgovino Hirschler v Donji Dubravi ob Dravi, kjer je bila zadnja splavarska postaja. Tako se je oče večkrat odpravil tudi v Slovenijo, kjer je iskal les za svoje podjetje. V Ožbalt ga je pot zanesla ne le zaradi nabave lesa, ampak tudi zaradi njegovega transporta, ki je bil po Dravi veliko cenejši kakor po železnici. In najpomembnejši pristan za splave je bil prav ob izlivu Črmenice v Dravo, kjer smo pozneje živeli. Splave so sestavljali iz tesanega lesa in so v dolžino merili 30, v širino pa pet do šest metrov; vsebovali so od 80 do 130 kubičnih metrov. Tak splav je na poti do Donje Dubrave upravljalo šest mož, od katerih so po trije držali lemeze (splavarska vesla) spredaj in po trije zadaj. Takrat je bila že zgrajena hidroelektrarna Fala, ki pa je imela poseben kanal z zapornicami, skozi katerega so jo splavarji lahko obvozili,« pripoveduje naš sobesednik, ki se je leta 1929 po tragični smrti matere kot enoletni otrok preselil k očetovim staršem v Maribor, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo, nato pa se je preselil v Ožbalt k mačehi Heleni in sestri Nadi na približno 280 hektarjev veliko posestvo s stanovanjsko hišo, gospodarskimi poslopji in žago, ki ga je oče leta 1939 prevzel od Adolfa Jurce.
Zadnji splav je po Dravi odplul decembra leta 1941, saj so tedaj začeli graditi prvo (HE Dravograd) od nadaljnjih sedem dravskih elektrarn, ki so preprečile uporabo teh plovil. Tako se je prevoz lesa povsem preusmeril na železnico in potem vse bolj na tovornjake. Na zlato obdobje splavarstva zdaj spominja splavarski muzej na bregu Drave v turistični vasici Javnik, ki sta ga leta 2001 v stanovanjski hiši nekdanjega 'kralja dravskih splavarjev' Franca Šarmana uredila Občina Podvelka in Koroški pokrajinski muzej. S pomočjo bogate zbirke fotografij splavarskega gospodarja in fotografskega zanesenjaka Ludvika Cepca, različnih izvirnih dokumentov in splavarskih pripomočkov je predstavljena zgodovina splavarjenja po reki od bivše avstro-ogrske deželne meje med Koroško in Štajersko pri Dravogradu do ciljev tedanjih flosarjev v Beogradu, na Madžarskem in v Romuniji. Delo splavarjev je bilo naporno in nevarno, a ker je bilo dobro plačano, si je v 18. in začetku 19. stoletja večina mladih fantov želela postati flosar, saj je bila z zaslužkom uresničljiva želja mnogih po lastni hiši in zemlji. V neposredni bližini muzeja je od maja do oktobra zasidran pravi dravski splav, s katerim se lahko pod vodstvom vnuka nekdanjega splavarskega 'kormoniša' Franje Šarmana in njegove ekipe odpravimo na flosarsko rajžo.
Lesene kipe je izrezljal kar župnik
Osrednji krajevni sakralni in kulturni spomenik je – kot vidimo na razglednici iz leta 1904 - v osnovi gotska župnijska cerkev sv. Ožbalta iz začetka 19. stoletja, katere prednica, ki se prvič omenja leta 1372, je po legendi nastala takole: Nekoč je po reki Dravi priplaval kipec nekega svetnika in se ustavil ob bregu. Prebivalci so ga našli in pokazali župniku v Breznu. Razložil jim je, da je to kip sv. Ožbalta, zato so se odločili, da na kraju najdbe postavijo cerkev njemu v čast. Pripoved še pravi, da bo reka Drava cerkev, kakor jo je prinesla, nekoč tudi odnesla … Ker so k cerkvici začeli v vedno večjem številu prihajati ljudje iz Dravske doline in krajev nad njo, je kmalu postala premajhna, kar je prišlo še zlasti do izraza na god sv. Ožbalta (5. avgusta).
Zato so se domačini na pobudo takratnega župnika Matije Fleischmanna leta 1810, potem ko so 1787. dobili lokalno kaplanijo in s tem prvega dušnega pastirja, odločili, da pozidajo novo cerkev, kar se je zgodilo tri leta pozneje. A ker jim je zmanjkalo denarja, so, kot navaja raziskovalec slovenskih božjih poti Franci Petrič, zvonik pozidali šele leta 1859, po tistem, ko je tu skozi potoval cesar Franc Jožef in na posredovanje domačega župnika pri verskem skladu izposloval denar za zidavo. Leta 1907 so notranjščino nad glavnim oltarjem poslikali s fresko Marijinega kronanja, medtem ko so kipi posvečeni svetnikom priprošnjikom za zdravje živine: sv. Ožbaltu, sv. Lenartu in sv. Antonu Puščavniku. Vse lesene kipe je izrezljal župnik Matija Fleischmann. Pred drugo svetovno vojno so postavili nov kamnit glavni oltar, delo kamnoseka Kocjančiča iz Maribora. Pozneje je enoladijsko svetišče doživelo več predelav, od katerih se je najtemeljitejša končala leta 1997.
»Starejša fotografija prikazuje središče kraja ob izlivu Ožbaltskega potoka v Dravo, ki se je izoblikoval ob farni cerkvi z župniščem na desni strani in v nadaljevanju z veliko hišo in hlevom posestnika Dietingerja, kjer je zdaj trgovina. V ospredju je zgradba ljudske šole, medtem ko so desno od nje Tacerjeva, za njo Žavčeva in levo od cerkve Cepčeva hiša,« nam je še pojasnil Miroslav France, ki hrani številne zanimive dokumente o preteklosti tega podvelškega naselja, v katerem danes živi približno 270 prebivalcev in ki ima poleg župnijske cerkve, podružnične šole in trgovine še vrtec, pošto, zobozdravstveno ambulanto, gostilno, gasilski dom, bencinsko črpalko, letni oder na robu vasi in nogometno igrišče.
