Stoletnica svetovne morije

Zgodbe | jul. '14

V zgodovini vojskovanja je bila prva svetovna vojna nekakšna prelomnica, kajti tegobe in posledice, ki so jih v dotedanjih vojnih spopadih po večini prestajali zgolj vojaki na bojnih poljih, so prvič prizadele tudi civilno prebivalstvo.

Vojno, v kateri so prvič množično trpeli tudi civilisti, je sprožil sarajevski atentat, ko sta bila na srbski vidovdan, 28. junija 1914 ubita avstro- ogrski prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova soproga Sofija Hohenberg. Atentat je izvedel član narodno- revolucionarne organizacije Mlada Bosna, bosanski Srb Gavrilo Princip. Po sarajevskem atentatu so dobili veter v jadra zagovorniki vojne v avstro – ogrskem zunanjem ministrstvu in v vojski, ki je bila prepričana, da bi bilo mogoče samo z vojaškim porazom Srbije preprečiti nevarnost velikosrbskega nacionalizma in s tem razpad habsburške monarhije. Avstro-Ogrska je 23. julija 1914 ob brezpogojni podpori Nemčije izročila Srbiji ultimat, ki pa ga je ta zavrnila. Zato je Avstro-Ogrska 28. julija napovedala vojno Srbiji, 30. julija pa je Rusija odgovorila s splošno mobilizacijo; 1. avgusta je Nemčija napovedala vojno najprej Rusiji, 3. avgusta pa še Franciji. Na te dogodke je 4. avgusta 1914 odgovorila tudi Velika Britanija z vojno napovedjo Nemčiji in začela se je prva svetovna vojna.
Proučevalec zgodovine Milan Škrabec piše, da so se leta 1914 v Evropi odprle tri fronte: zahodna, na kateri so se vojskovali Nemci proti Francozom in Britancem, vzhodna, kjer so se bojevali Rusi proti Nemčiji in Avstro-Ogrski, ter balkanska, kjer se je Avstro-Ogrska spopadla s Srbijo in Črno goro. Za Slovence pa je bilo pomembno predvsem četrto bojišče, in to med Avstro-Ogrsko in Italijo ob reki Soči in na Krasu. Boji na Soči so se začeli 23. maja 1915, mesec dni po podpisu tajnega londonskega sporazuma med Italijo in antanto, ki je italijanski strani za vstop v vojno obljubljal znaten del slovenskega ozemlja. Soška fronta velja za največjo gorsko fronto vseh časov in za največji vojaški spopad na slovenskih tleh.
Slovenski vojaki so se bojevali tudi na vzhodnem bojišču proti Rusiji in na balkanskem bojišču proti Srbiji in njenim zaveznikom.

Trpljenje civilistov in vojakov
Zgodovinar dr. Damijan Guštin piše, da so oblasti ob izbruhu vojne aretirale številne znane Slovence, med drugim Ivana Hribarja, Ivana Cankarja, Frana Ilešiča in Ferda Vesela. Trn v peti tedanjih oblasti so bili tudi dijaki in študenti, ki so bili člani podtalne organizacije Preporod. Zaradi veleizdaje so jih nekaj obsodili na krajše zaporne kazni, Janeža Novaka in Ivana Endlicherja pa na daljše.
Ljudi so preganjali zaradi srbofilstva, rusofilstva, narodnega mišljenja, protinemštva, odobravanja sarajevskega atentata, zaradi političnih razlogov, pa članstva v tajnih organizacijah, vohunjenja, veleizdaje, upora in celo zavoljo protidržavnih izjav ter žalitev cesarja in vladarske rodbine. Tako so nekatere zaprli že zaradi žalitev, izrečenih v opitem stanju. Ječe so se naglo polnile. V Ljubljani so zapornike zapirali na Ljubljanskem gradu.
Vojna ni le razbila družin in uničila gospodarstva, ampak so splošno pomanjkanje hrane, oblačil, obutve, kurjave, razsvetljave in pogonskih sredstev občutili tudi kraji, ki so bili več sto kilometrov oddaljeni od frontnih črt. Predvsem je bilo prizadeto kmečko prebivalstvo, saj zanj ni veljal odlog služenja vojaščine. Večino v pehoti so sestavljali kmečki fantje in možje, krvni davek pa je bil v njej višji kot v drugih vojaških rodovih. Kmetovanje je tako padlo na ramena žensk, otrok in starcev.
Vojaki na fronti so se spominjali svojcev predvsem v obliki pisem. Vojak 27. ljubljanskega jurišnega pehotnega polka je, kot piše Škrabec, trnovskemu župniku Ivanu Vrhovniku na dopisnici, poslani 31. januarja 1915, zapisal: »Visoko spoštovani! Najiskrenejša zahvala za poslano voščilo in Vam pošiljam razglednico z našega bojišča, kjer je naš premagani Srb zakopan in se na njem nahajam s svojimi sobojevniki.«
Poročnik Franc Devetak je 11. maja 1915 pisal svoji ženi Tonici v Radohovo vas pri Šempetru na Krasu: »Predraga. Pismo prejel popoldne. Iz njega sklepam, da ste že v skrbeh, kaj bo. Jaz ti ne vem kaj svetovati, ampak če ni res sila, ostani doma, kjer je še najbolje zate. Če pa bo res treba, pojdeš v kakšno mesto na Štajerskem.«
Komandant 5. soške brigade feldmaršal Svetozar Borojević je 11. decembra 1917 postojnskemu županu Pilshoferju napisal: »Dragi prijatelj in gospod, moj prijazen spomin in srčna hvala za zadnje okraševanje. Okolica zahodno od Tilmenta, kjer imam že en mesec glavni stan, ima le eno napako: tu ni nobene Postojne, nobenega Soviča, nobenega gozda in nobenega Kranjca. Toda tudi nobenega snega, nobene burje in nobene peči, tako, da se lahko prav usmiljenja vredno zmrzuje. Veliko pozdravov od najvdanejšega Borojevića.«
S soške fronte je bila 28. junija 1918 poslana v Križe pri Tržiču razglednica z naslednjim besedilom: »Draga mamica! Kakor si slišala, ni bilo z ofenzivo nič, zato gremo tudi mi nazaj blizu prejšnjega bivališča. Tu se sploh nič ne dobi niti voda ni pitna, kaj šele vino. Zadnje čase sem mnogo propadel v tem oziru. Tudi zrak je ves zastrupljen od plinov. Kdaj spet pride tisti zaželeni čas, da vidim zopet našo zemljo. Upam, da si mi želja kmalu izpolni. Zakaj nihče ne piše? Srčno te poljublja Tvoj hvaležni sin Janko.«
Med obema svetovnima vojnama, je bilo na razglednici Bohinja natisnjeno v slovenskem in nemškem jeziku tole besedilo: »Vojno pokopališče ob Bohinjskem jezeru. Potomci ! Ostanite si edini, da zaman našo nismo kri prelili. Tujci prej ste bratje nam postali, ko so v našo prst vas zakopali. Žarko sije vam nebo planinsko, pokoj diše jezero Bohinjsko.«

Množično umiranje na fronti
Na soškem bojišču naj bi po nekaterih nepreverjenih ocenah na vseh bojujočih se straneh umrlo milijon vojakov. V dvanajstih ofenzivah so preprosti vojaki na sorazmerno majhnem ozemlju prestajali grozote, ki si jih je težko predstavljati. Kaj so doživljali, je mogoče videti tudi v kobariškem muzeju.
Avstro-Ogrska je sredi maja 1915 začela na soško fronto hitro dovažati okrepitve. Na bojišče je prispelo skoraj šest divizij, kot piše Guštin. Vrhovno poveljstvo je 21. maja tega leta za obrambo območja med morjem in koroško deželno mejo ustanovilo 5. soško armado. Proti koncu maja 1915 je bilo na območju med Rombonom in Jadranom že 45 pehotnih bataljonov in 35 topniških baterij.
Italija je 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Do tedaj je italijansko vrhovno poveljstvo za mejo v Furlaniji skoncentriralo 24 divizij s približno 250 tisoč vojaki.
Na soško fronto so bili oktobra 1915 premeščeni trije slovenski polki. Med tretjo
in četrto soško bitko so slovenski vojaki sodelovali v bojih pri Doberdobu, kjer je padlo kakih 700 slovenskih fantov. Slovenski polki so sodelovali tudi v hudih bojih ob reki Assi. Med ofenzivo je 47. pehotni polk v srditih bojih izgubil 157 vojakov, 599 vojakov pa je bilo ranjenih. Februarja 1917 je bil ta polk premeščen na Banjščice. Samo v enem tednu je med deseto in enajsto soško bitko izgubil 1555 vojakov in 41 častnikov. Med enajsto ofenzivo se je polk bojeval na Škabrijelu, kjer je bila enota skoraj povsem uničena, saj je polk izgubil 1200 vojakov in častnikov, preživeli pa so prejeli 1432 odlikovanj.
Časnik Slovenec je objavil, da je do oktobra leta 1917 padlo približno 14.300 Slovencev.
Škrabec piše, da je 24. oktobra 1917 avstro-nemška stran začela dvanajsto, zadnjo bitko na Soči. Avstrijsko nemške enote so pri Kobaridu prebile italijanske linije in s tem je bilo soške fronte konec, kmalu nato pa tudi prve svetovne vojne.
Proti koncu vojne so se slovenski vojaki upirali, nekateri so tudi bežali s frontnih linij. Najbolj znan je judenburški upor. V Judenburgu je bilo tedaj približno 2600 vojakov, večinoma Slovencev. Dvanajstega maja 1918 zvečer so se uprli vojaki 40. pehotne formacije, ki so čakali prevoz na fronto, vodil pa jih je desetnik Anton Hafner. Njega in druge voditelje upora so maja 1918 ustrelili.