Dva obraza iste bolezni
Naročnica Vzajemnosti me je prosila, da bi sprejela v obravnavo njenega vnuka. Star je 30 let, je močno depresiven, leži doma v postelji in se slabo počuti. Osebna zdravnica je potrdila diagnozo depresije in mu predpisala antidepresive. Zagata pa je v tem, da jih vnuk sicer redno jemlje, ko pa se mu stanje popravi in se počuti dobro, jih ne jemlje več, in to tako dolgo, dokler se ne ponovi slabo počutje. Proces se ponavlja že nekaj let, zato bi rad odkril, zakaj se mu to dogaja.
Ena najpomembnejših stvari v odnosu med pacientom in terapevtom je postavitev pravilne diagnoze. Zato sva raziskala njegovo življenje tudi v preteklosti, saj me je zanimalo, ali se ves čas počuti brezvoljen, ima težave zavoljo nespečnosti, se mu pojavljajo motnje v koncentraciji; ali pa so obdobja, ko je vesel, ko ima občutek, da ima preveč energije in lahko počne veliko stvari na spanje pa skoraj ne pomisli. Našla sva nekaj takih epizod, ki so v preteklosti trajale po več mesecev, včasih pa tudi samo nekaj tednov, vendar so se vedno končale z depresijo. Moj sum je bil, da ima pacient bipolarno motnjo, motnje v razpoloženju, saj je zdaj poln energije, drugič pa globoko depresiven. Napotila sem ga h kolegici psihiatrinji, s katero vedno sodelujeva, kadar sem prepričana, da pacient potrebuje še dodaten pregled in predvsem prava zdravila.
Psihiatrinja je potrdila mojo domnevo, da gre za bipolarno motnjo ali manično depresijo, kot so jo včasih imenovali. Vnuk naše naročnice bo moral redno jemati zdravila, potreboval bo pomoč in razumevanje vse družine, saj svojci prej opazijo, kdaj se pri bolniku pojavi evforija in ga bodo napotili po pomoč. Pri zdravljenju je namreč pomembna tudi psihoterapija. Ko se bo bolnik naučil opazovati svoja razpoloženja in bolezen, bo lahko prepoznal znake, ki so značilni, in lahko bo poiskal pomoč. Manična faza bolezni ima namreč lahko hude posledice, saj bolnik ne živi v realnosti in se lahko zadolži prek vseh meja, družino spravi v bankrot, je pretirano razdražljiv ali celo agresiven. Deluje nemirno in je stalno v gibanju, včasih pozabi celo na hrano. V takem stanju je sila naporen za okolje, sam se pa odlično počuti, in to vse do točke, ko bolezen preide v depresivno fazo; tedaj pa je obratno: svojcem je laže, ker se zavleče v posteljo, njemu pa je izredno težko.
Pri obravnavi te bolezni je nujno sodelovanje zdravnika, psihiatra in psihoterapevta, lahko pa predvidevamo, da bo zdravljenje dolgotrajno, najverjetneje do konca življenja.
