Stoletni Notranjec s Koroške ceste
Med devetimi občani, starejšimi od sto let, ki živijo na območju upravne enote Kranj, je tudi Stane Podlogar s Koroške ceste 14 v Kranju. Po njegovi fizični kondiciji, ko leže po nekaj stokrat dvigne deset kilogramov težko utež in ko zlahka naredi petdeset in več počepov, bi ga prav lahko primerjali s pokojnim telovadcem Leonom Štukljem.
Mami Mariji in očetu Janezu je Stane kot drugi otrok prijokal na svet v lovskem dvorcu Nadlišek v Pajkovem pri Hitenem na Bloški planoti. Oče je bil kot logar in lovski čuvaj zaposlen pri turjaškem grofu. Dvorca ni več, ker so ga 16. julija 1942 požgali italijanski vojaki. Dobra dva meseca prej so v isti ofenzivi ustrelili očeta osmih Podlogarjevih otrok. Stane o očetu pripoveduje z vsem spoštovanjem. Za mamo, ki je skrbela za družino, pa mu je žal, da je preveč verjela duhovščini in da je brata Cvetka zvabila na študij teologije in posledično v času II. svetovne vojne med domobrance.
Med njegovim otroštvom so živeli na Mokrcu. Do šole na Golem je po navadi eno uro tekel, potem pa se je dve uri peš vračal domov v breg. Ta tek, hoja in delo v otroštvu in mladosti, tako ocenjuje, so ga naredili krepkega, iznajdljivega, pa tudi odločnega. Mama ga je napotila v uk za krojača k Jakobu Mavcu na Igu. Potem se je preselil v Ljubljano, kjer se je pridružil v osvobodilnem gibanju. Iz vojnega časa se spomni, kako je v domobranski uniformi, ki mu jo je priskrbel brat, neovirano prestopil kontrolno točko z žico obdane Ljubljane in potem v civilni obleki, ki jo je imel s seboj, na Joštu iskal povezavo s partizani. Ker je ni našel, se je spet preoblekel in se vrnil domov. Tudi njega bi 1944. leta zadela nemška mobilizacija, če ga ne bi rešil lastnik velike krojaške delavnice na Nazorjevi ulici z izgovorom, češ da brez njega ne bi mogli več šivati.
Čas po vojni mu je zaradi njegove medvojne zanesljivosti, strokovnosti in privzgojene ubogljivosti prinesel obilo zadolžitev. Potem ko se je dodatno izobrazil še za statistika, je bil nekaj časa v podjetju statistik, personalni referent in celo v.d. direktorja - vse to za eno plačo. Postal je tudi upravnik krojaškega podjetja Moste s štiridesetimi zaposlenimi. Na terenu je bil sekretar krajevne organizacije OF in skrbel za kakih petsto volilnih upravičencev. Kljub številnim zadolžitvam pa je njegovi štiričlanski družini, z ženo sta imela hčerko Dunjo in sina Miha, šele leta 1958 uspelo zamenjati enosobno stanovanje za dvosobnega v Kranju. Iz nekdanjih Gorenjskih oblačil se je 1981. leta upokojil kot vodja izmene.
»Žena, pa tudi hčerka nista bili navdušeni nad mojo politično dejavnostjo na terenu in tudi v športu ne,« prizna, ko vedro pripoveduje o svoji boksarski, rokoborski, telovadni in tekaški aktivnosti. Še zdaj vsak dan po stopnicah prinese časopis iz nabiralnika, sam opravi vse finančne transakcije. Z branjem časopisov in gledanjem televizijskih oddaj, za kar ne potrebuje očal, pa je prišel do neprijetnega spoznanja, da Slovenci nismo več delaven in pošten narod. Zato si zelo želi, da bi bilo pri nas drugače. Zakaj? Ker ima rad svojo širšo družino in še posebej štiri vnuke in šest pravnukov.
